Pismo generalnega ministra ob prazniku sv. Klare 2013

„Imam te za sodelavko samega Boga in oporo slabotnih udov njegovega skrivnostnega telesa“ (3 KlPNP 8)

Drage sestre, svoje pismo za praznik matere svete Klare želim začeti z izrazi iskrene in globoke hvaležnosti za vaše življenje, darovano Gospodu, in veselja, da z vami delim evangeljsko poklicanost, ki sta jo Frančišek in Klara sprejela od Boga. Zato s ponižnostjo in z zaupanjem sprejemam za svoje besede, ki jih je Frančišek napisal za Klaro in njene sestre pri Svetem Damijanu: „Ker ste po Božjem navdihnjenju hotele postati hčere in služabnice najvišjega velikega Kralja, nebeškega Očeta in ste se zaročile s Svetim Duhom, ko ste se odločile živeti v skladu s popolnostjo svetega evangelija, hočem in obljubljam s svoje strani in s strani svojih bratov, da bom vedno imel za vas kakor zanje vneto skrb in posebno zavzetost“ (FnžKl).

V tem letu vere, drage sestre, bi rad podelil z vami nekaj razmišljanj, ki nam iz Klarinega krščanskega izkustva lahko pomagajo živeti naše življenje vere v sedanjih okoliščinah, ki jih zaznamujejo velike spremembe, spopadi in revščina. Poslušati, razumeti in prevzeti odgovornost za to družbo in to zgodovino, ki se gibljeta tako hitro – in z duhovno inteligenco razločevati to, čemur se ne moremo odpovedati, in tisto, kar je treba ravno v zvestobi Duhu ponovno premisliti – predstavljajo za nas izziv, ki ga ne moremo spregledati. Tukaj gre za sam smisel našega obstoja kot manjših bratov in ubogih sester.

Kako bi ostali ravnodušni spričo nasilja in sovraštva, ki povzrilata vojne, spričo tolike revščine, izkoriščanja stvarstva, gospodarske krize, ki grozi, da bomo izgubili izpred oči, da je človek pomembnejši od denarja in poslov, spričo tolikih mladih, ki so prikrajšani za prihodnost in pogosto tudi za upanje, spričo tolikih ljudi, ki so zasužnjeni in so jih oropali dostojanstva? Vse to nagovarja življenje nas, vernikov. Kakšne odgovore lahko da kontemplativno življenje na vse to? Ali obstaja bistvena beseda, ki jo vaše evangeljsko in klariško življenje lahko pove današnjim možem in ženam? Samo vrnitev k Bogu lahko pomaga človeku raztrgati verige smrti, ki ga vklepajo. Samo če bomo znotraj zgodovine, v globini, če bomo poslušali krik ljudi, da bi jim odgovorili z Besedo svetega evangelija, se bomo izognili temu, da bi se naše življenje odtujilo družbi ljudi in tako zanikalo učlovečenje Božjega Sina, ki je postal človek, da bi se človek vrnil k Bogu, ko bi si ponovno pridobil Njegovo podobo in podobnost, ki ju nosi v sebi.

klara2013Mislim, da nas Klara in Frančišek učita perspektive, iz katere moramo začeti; začetka, h kateremu moramo usmeriti pogled, k Bogu: „Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod (FSp 1), „vzvišeni in veličastni Bog“ (FmK 1), „vsemogočni, najsvetejši, najvišji in najvzvišenejši Bog“ (FHur 11), ki je „naš Stvarnik, Odrešenik, Tolažnik in Zveličar) (FOče 1), naš Darovalec, Oče usmiljenja“ (KlOp 2), „najvišji nebeški Oče“ (KlOp 24), iz katerega „prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo“ (2 KlPNP 3). Ne moremo drugače, kot da znova začnemo s pogledom in življenjem, obrnjenim h Gospodu!

Jezus v evangeliju, ki ga bomo oznanjali v evharistiji na praznik svete Klare, nas opozarja prav na to temeljno prednostno nalogo, ki je biti, prebivati v Njem: „Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar“ (Jn 15,4-5). Prebivati, biti sta glagola, ki ju je treba spregati z živeto in ne samo mišljeno vero, z živo vero, ki je lahko globok in močno evangeljski odgovor na nasilje in bolečino: nikakor ne gre za pasivnost, ampak za jasno in trdno odločenost, da bomo korenine pognali v globino, da bodo trdno združene z „našo sestro materjo zemljo“ (FSp 20) in vsemogočnim, večnim, pravičnim in usmiljenim Bogom (FPRe 50) in nam bodo omogočile, da bomo skozi človeško izkustvo šli z blagostjo, potrpežljivostjo in upanjem. Bolj kot kadarkoli danes potrebujemo naravnanosti, ki so sad trdnih korenin, kot so bile Jezusove: bil je zakoreninjen v Očeta, vedno obrnjen k Njemu, nikoli ločen od Njega. Tega nas uči Klara s svojo spodbudo, ki jo je napisala Neži Praški: „Upri svojega duha v ogledalo večnosti, postavi svojo dušo v sijaj slave, položi svoje srce vanj, ki je podoba Božjega bistva, in po zrenju sama sebe v celoti spremeni v podobo njegovega božanstva (3 KlPNP 12-13). To prebivanje duha, duše in srca zahteva daljšo in nenehno naravnanost, življenjsko in ne občasno, ker je Klarino izkustvo sestavljeno iz kontemplacije, ki preobraža, iz hoje za, ki spremeni življenje, iz evangelija, ki osvobaja in rešuje.

Mislim, da vernik lahko v tej naravnanosti odkrije način bivanja, ki nasprotuje vsakemu nasilju; odkrijemo lahko način življenje, ki nas vodi, da iščemo in se posvečamo temu, za kar smo bili ustvarjeni, kar nas postavlja pred poslanstvo biti varuhi življenja, da ga spoštujemo v vseh njegovih oblikah, da prevzamemo skrb za brate in sestre, ko spremljamo njihove korake na poteh resničnega življenja. Posvetiti se, spremljati, negovati z globokim občutkom zaupanja in izročitve Njemu, kateremu vse pripada in smo na neki način njegovi sodelavci: „da uporabim apostolove besede – imam te za sodelavko samega Boga in oporo slabotnih udov njegovega skrivnostnega telesa“ (3 KlPNP 8). Na tej poti vere in sodelovanja z Bogom nas Klara spodbuja, naj svoje oči vedno usmerjamo na Jezusa, na „ogledalo“, v katerem moramo opazovati in prepoznati sami sebe: „Sredi zrcala si ogleduj ponižnost ali vsaj blaženo uboštvo, neštete napore in muke, ki jih je prestal za odrešenje človeškega rodu. In na koncu tega ogledala se zazri v neizrekljivo ljubezen, s katero je hotel trpeti na mučilu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti“ (4 KlPNP 22-23). Po tem Človeku, ki je opisan v „zrcalu“, ponižnem, ubogem in ljubečem do daritve lastnega življenja za nas na križu, je bilo zlo poraženo. Z svojim življenjem, darovanem iz ljubezni, je Jezus ukanil in zmedel zlo ter s tem vsem odprl vrata odrešenja po veri Vanj. Iz daljšega pogleda na Človeka „ogledala“ se naučimo novega odgovora: potrpežljivosti, blagosti in ponižnosti, ki pravijo ne vsaki obliki nasilja. Ta ločuje človekovo vest in njegov odnos do drugih in do samega Boga. Medtem je vaše poenoteno življenje, drage sestre, sestavljeno iz tišine in Besede, lahko znamenje ponovno pridobljene skladnosti, ki kaos nasilja spret spravi v Božji kozmos.

Gospod, najvišji in vsemogočni, se pusti najti tistemu, ki ga išče, se postavi na našo raven, se poniža in postane človek. Bog gre celo še nižje, ker si želi naše ljubezni, hoče naš odgovor. On nas prvi išče in ljubi (prim. 1 Jn 4,19). To je naš Bog, Bog Jezusa Kristusa. Bog je postal eden izmed nas, ponižal se je, tako da je celo umival naše noge. Oče, ki je prebival med nami po svojem sinu Jezusu, ki je hotel sprejeti podobo služabnika (prim. Flp 2,7). Jezus na križu vzame nase vse zlo ljudi in v zameno da človeštvu svojo Mater (prim. Jn 19,27), izdajalcu vrne naziv prijatelja (prim. Jn 21,15-17), opraviči krive (prim. Lk 23,34), razbojniku obljubi kraljestvo (prim. Lk 23,43), nam da zadnji smisel življenja znotraj odnosa z Bogom, ki ostane onstran smrti in opira za vstajenje (prim. Lk 23,43).

Iz odrešenja, ki nam ga je Gospod zastonjsko podaril, moramo narediti konkretno izkustvo: iskanja Boga, željo po Njem in sprejemanja njegove odrešenjske ljubezni ne moremo imeti za samo po sebi umevne! Prvi dar vstalega Kristusa je mir, ki ga On sam daje svojim učencem (prim. Lk 24,36; Jn 20,19). Današnji svet potrebuje ta mir. Poklicani smo, da ga živimo in ga varujemo najprej v samih sebi, potem v naših skupnostih, ko zanj rotimo Gospoda, da bi ga potem dajali tistim, ki pridejo k nam in nas prosijo za dar poslušanja, molitve in tudi materialne pomoči. Kako bi mogli biti Božji sodelavci v podpiranju omahujočih udov njegovega telesa (prim. 3 KlPNP 8), če ne bomo najprej sami doživeli Kristusovega vstajenja in miru v svojem osebnem in skupnostnem življenju?

sclaraOd vas, drage sestre, se v zgodovinskih okoliščinah, v katerih živimo, zahteva, da živite čisto posebno materinstvo: da v svoje naročje sprejemate „veselje in upanje, žalost in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih;“ to je namreč „hkrati veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih“ (CS 1). Sprejemati in rojevati novo življenje po iskrenem prijateljstvu, velikodušni sprejemljivosti, trdni besedi, resnični molitvi, tišini, ki varuje. To boste zmogle v toliko, kolikor boste naredile prostor za Gospoda vašega življenja, ko boste njemu zaupale svojo duše, da bo mogel on prebivati v njej. Prisluhnimo globokim Klarinim besedam: „Glej, že je jasno, da je duša vernega človeka, duša, ki je največ vredna od vsega ustvarjenega, po Božji milosti postala večja kakor nebesa. Medtem ko nebesa z vsem stvarstvom ne morejo obseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo. Resnica sama pravi: ‘Kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil; in prišla bova k njemu in prebivala pri njem.’ Kakor je torej slavna devica Devica nosila Kristusa telesno, tako ga lahko nosiš tudi ti, če hodiš po njenih stopinjah, zlasti v njeni ponižnosti in uboštvu, in ga hočeš vedno, brez vsakega dvoma, nositi duhovno v svojem čistem in deviškem telesu. Obsegati moreš tistega, ki obsega tebe in vse stvarstvo; lahko imaš v trdnejši posesti tisto, kar je trajnejše kakor vse druge dobrine tega sveta“ (3 KlPNP 21-26). Bog rad naredi neskončno veliko tisto, kar s telesnimi očmi sploh ni vidno, in tako iz zveste duše napravi kraj svoje prisotnosti, most, prostor občestva, ponovnega zbližanja, sprave. V moči Duha iz vas še danes dela naročje, kjer se srečujejo in so skupaj človeštvo in božanstvo (kot Marija, v kateri je Bog postal človek), kjer Bog in človek živita spravljena. Vaša naloga je biti med Enim in drugim, pripadati Enemu in drugemu, kot preproste in pristne posrednice ohranjati skupaj Boga in ljubljeno človeštvo, ko prinašate ljudi Njemu in Njega njim.

Kolikšna je Božja ljubezen do vas, drage sestre, da ste tako močno vpletene v njegovo bivanje in ste postale sposobne v sebi nositi njegovo življenje! To lahko samo na stežaj odpre vaše srce veselju in upanju! Klara je vse svoje bivanje živela v tej zavesti in gotovosti. Ko je bila blizu smrti, nam je zapustila svojo lepo in močno izpoved vere v Boga Očeta: „Presveta Devica tiho sama pri sebi govori svoji duši: ‘Pojdi varna – pravi – ker imaš dobrega vodnika na potovanju. Pojdi, ker te je On ustvaril in posvetil; vedno te je varoval kot mati otroka in te ljubil z nežno ljubeznijo. Ti, o Gospod – pravi – bodi blagoslovljen, ker si me ustvaril’“ (LegsC 29). Dar, za katerega lahko prosimo Gospoda v tem letu vere je, da bi sami sebe tako kot Klara prepoznali v tem velikem objemu Trojice (prim. Proc. 3,75; 14,32), tega velikega naročja, ki varuje vsako življenje, ga napolni s seboj, in da bi ob koncu naših zemeljskih dni spoznali, da je našo zgodovino posvečeval, varoval in ljubil Gospod.

Na koncu svojega pisma, drage sestre, se želim vrniti na začetek: k veri v Boga Jezusa Kristusa, živeti v okoliščinah, ki so zaznamovane z revščino in nasiljem. Priznajmo in vsem razglašajmo, da je Bog nedolžen, da je on Bog življenja, ljubezni in upanja. Priznajmo človeku njegovo odgovornost in naredimo svoje za graditev boljšega sveta: z življenjem, ki bo osrediščeno na Gospodovo vstajenje, zaznamovano s treznostjo in bistvenostjo, s preprosto in zmerno rabo stvari, z resničnimi odnosi, utemeljenimi na ljubezni brez pretvarjanja (prim. Rim 12,9), s konkretnimi dejanji solidarnosti, medsebojne podelitve in služenja, z malo manj besedami in z več tišine. S preprostim življenjem, ki bo imelo raje biti kot delati, pristnost kot videz, čakanje kot takojšnjost, premišljevanje kot učinkovitost, tišino in zbranost kot raztresenost, usmiljenje kot pa kazanje s prstom. Živimo „ tujci in popotniki na tem svetu“ (FPVod 6,2; KlVod 8,2), ne da bi si kaj prilastili in zadržali zase (prim. FPRe 29). Naše življenje naj govori: nismo boljši od drugih, toda Gospod nas je poklical, naj hodimo za njim, da bi bili kakor On. Gospod vas je postavil kot „kot ogledalo in zgled tistim, ki živijo v svetu“ (KlOp 20): ne preslepite njihove poti, ampak jo razsvetljujte in podpirajte z zgledom življenja, ki je popolnoma prepuščeno Njemu, ki zaupa njegovi milosti in usmiljenju. Bodite sestre-matere, varuhinje in ljubiteljice življenja, neutrudne, marljive, tenkočutne, pronicljive in spoštljive iskalke sledi življenja, ki so navzoče v vseh stvareh. Vera v Gospoda odpira za novost življenja in dogodkov: spreminja način sprejemanja bivanja, odnose s sestrami in z brati, zgodovinske razmere z njihovimi izzivi in dramami. Ko postavimo Boga v središče, doumemo, da nam nihče ne more vzeti upanja, da nas čakajo svetli dnevi, v kolikor bomo tudi mi naredili svoj delež, da bi jih porodili. Dnevi življenja za nas in za človeštvo.

Drage sestre, zaupam vas materi sveti Klari, „podobi Božje Matere“ (LegsCprolog), da bi z njeno strastnostjo in korenitostjo mogle živeti „popolnost svetega evangelija“ (1) in nenehno biti hvaležne Očetu usmiljenja za dar svoje poklicanosti (prim. KlOP 2).

Kot znamenje in obveznost vzajemne skrbi in zavzetosti (prim. FNžKl 2) zaupam vaši molitvi svoje služenje „generalnega ministra in služabnika vsega bratstva“ (FPVod 8,1), kakor vam zaupam tudi vse manjše brate, s katerimi delite Klarine in Frančiškove „sanje“, prepričane, da je naša skupna evangeljska poklicanost dar enega in istega Duha (prim. 2 Čel 204), dar vstalega Gospoda. Čestitam vam!

Rim, 15. julija 2013
praznik sv. Bonaventura, cerkvenega učitelja

br. Michael Anthony Perry, ofm
Generalni minister OFM

Posted in OFM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Nekaj novosti v ZBF

ned Avg 11 , 2013
Pri Založbi Brat Frančišek je izšlo nekaj novih knjig: Mrtvi človek Friedrich von Gagern ELEKTRONSKA IZDAJA V zapuščini pokojnega p. Kazimirja smo našli tudi prevod indijanarice Der tote Mann, Mrtvi človek, ki je delo v Mokricah rojenega Friedricha von Gagerna, nečaka pesnika Anastazija Gruena, iz rodu turjaških in Zoisov. Prevod […]

Morda vas zanima

  • Umrl je p. Hugo Delčnjak

  • Moj Gospod živi!

Najnovejši prispevki