Pred leti mi je prišlo v roke pismo pravkar posvečenim in poslanim duhovnikom, v katerem jih avtor vabi, naj si osebno zastavijo in iskreno odgovorijo na naslednje vprašanje: »Sem dovolj šibak, da bom lahko služil Bogu in ljudem?« Za tem presenetljivim vprašanjem mladim in – upam – navdušenim delavcem v Gospodovem vinogradu, tiči čista evangeljska logika, kot na primer: Pusti vse, tudi svoje najbolj domišljene (če ne morda domišljave) načrte, in hodi za menoj! … Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti. Zaradi tega Gospodovega zagotovila lahko molim, da bi se kljub mojim slabostim, v meni utaborila Kristusova moč … Kajti vse zmorem v njem, ki mi daje moč.
Ko se je papež Benedikt XVI., sključen pod težo bremen svojega osemletnega pontifikata, februarja letos odpovedal petrinski službi, se je v človeški nemoči še enkrat razodela silna Božja moč. Drznem si pomisliti: s tem pogumnim dejem vere je na stežaj odprl vrata Svetemu Duhu, da je lahko močno zavel nad novim konklavom, ki nam je podaril papeža Frančiška.
In kaj Gospod zgodovine po njem v teh zadnjih mesecih govori Cerkvi in svetu … torej nam? Novinarji hlastajo za senzacijo znamenj, a za njimi žal običajno ne zmorejo videti globljega sporočila. »Drugačni« morda upajo, da bo odslej vse drugače in bodo končno padli stoletni »tabuji«. Švicarskim gardistom verjetno sivijo lasje, ker jim vatikanski dvorni protokol ne zagotavlja več varnosti. Nekatere eminence je menda strah, ker ne vedo ne ure ne dneva …
Če bi se ustavili zgolj tu – in mnogi žal se! – bi spregledali preroško bistvo. Med nami je človek, ki s svojo preprostostjo, ki se ne da ujeti tradiciji, z neposrednostjo, ki med množico opazi in se posveti posamezniku, z vero v moč osebne in skupne molitve … spreminja podobo Cerkve in sveta. Celo komentator španskega izrazito levega dnevnika El País ugotavlja, da je med tem, ko svet še vedno tesnobno išče nekoga, ki bi to družbo potegnil iz krize, Cerkev v papežu Frančišku takega voditelja že našla. S to ugotovitvijo lahko le soglašam in dodajam: papež Frančišek ni le dar za Cerkev, ampak tudi za ves svet.
Ko se je v glavah ameriških vojaških strategov pletel načrt za napad na Sirijo in mu je ruski medved ostro zagrozil s povračilom, smo bili, po sodbah političnih analitikov, verjetno na pragu tretje svetovne vojne. In kaj stori papež? Ne kliče po telefonu Obame ali Putina – on osebno po telefonu pokliče malega človeka – ampak pozove svet, naj se z njim posti in moli za mir. Ko sem tistega večera, 7. septembra, prihajal na trg Svetega Petra v Vatikanu in me je novinarka ameriške televizijske hiše CNN vprašala: »Mu bo uspelo?«, sem ji brez pomisleka odgovoril: »Zagotovo … ker veruje-mo!« Razplet zgoraj omenjenih dogodkov poznate, mar ne! Apostolski nuncij v Siriji je kakšen teden kasneje izjavil: »Zgodila sta se dva čudeža: grožnje z napadom so umaknjene in Bašar al Asad bo izročil kemično orožje.« Kako neverjetna je moč molitve! Še verujem-o vanjo?
Pred dnevi sem v poročilu enega od provincialnih ministrov o življenju bratov prebral njegovo kritično opazko: »Namesto, da bi bratje vsak dan stali pred Njim ‘iz obličja v obličje’ in odpirali Knjigo vseh knjig v premišljevanju njegove besede, marsikdo išče zatočišče sredi svoje osamljenosti v Facebooku.« Hm, kje smo pristali?!
Od zunaj spremljam stanje v Cerkvi na Slovenskem in si rečem: »Hm, kje smo pristali?!« A se hkrati v meni oglašajo besede Carla Carretta, ki jih polaga v usta sv. Frančišku: »Cerkev moja, Cerkev moja, lepa ni podoba tvoja, a si vendar Cerkev moja!«
Tako kot sv. Frančišek, je tudi papež Frančišek začel prenovo njemu tako ljube Cerkev … pri sebi! In jaz … in ti … in mi vsi? Začnimo prenavljati to našo ljubljeno Cerkev pri sebi! Tudi nas preko sv. Frančiška in papeža, ki si je pomenljivo nadel njegovo ime, Kristus vabi: »Začni pri sebi, vendar se varuj, da bi postal središče dogajanja! Izhajaj iz sebe, a ne postavljaj sebe za cilj! Kritično se opazuj, ne da bi bil v skrbeh za sebe!« V takšni osebni svobodi se poraja pogum, h kateremu nas vabi prerok Agej v današnjem berilu: »Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod!« (Ag 2,4).
Moje voščilo ob letošnjem prazniku sv. Frančiška je obljuba: ko bom 4. oktobra v Assisiju, bom šepetal našemu Bratu, naj prosi za nas, da bi rasli v zvestobi Bogu in v medsebojni ljubezni. In ko bom papežu Frančišku segel v roko, bi mu rad za god v imenu nas vseh izrekel zahvalo za to, kar je in mu zagotovil našo molitev, za katero nas vsak dan prosi.
Blagoslovi naj nas Gospod in nas varuje, da se bo lahko v naši nemoči razodevala Božja moč!
Rim, 27. september 2013
br. Štefan Kožuh
generalni vikar reda manjših bratov kapucinov