V začetku je bila Beseda …

V začetku je bila Beseda …

Pismo generalnega ministra OFM za božič
V začetku je bila Beseda … In Beseda je postala meso in prebivala med nami (Jn 1,1.14)

Frančišek je nenehno premišljeval Gospodove besede in ni nikoli izgubil izpred oči njegovih del. Posebno pa je ponižnost učlovečenja in ljubezen trpljenja tako globoko vtisnil v spomin, da mu je le stežka uspelo misliti na kaj drugega. (1 Čel, XXX).

michael_perryDragi bratje, polnost Božjega miru, upanja in veselja naj bo v tem božičnem času z vsemi!

Frančiškani in božično sporočilo
V svojem življenjepisu Tomaž Čelanski predstavlja svetega Frančiška kot človeka, ki je bil popolnoma osredotočen na Jezusa Kristusa, „Besedo, ki je postala meso,“ in ki prebiva med nami. Nenehno premišljevanje je Frančišku omogočilo, da mu je uspelo Jezusa globoko spoznati in da je Gospodar življenja spoznal tudi njega. Ta globok odnos z Gospodom Jezusom, ki ga je gojil z običajnim srečevanjem v molitvi, je utrdil njegov dostop k živemu evangeliju v vsakdanjem življenju. Zavest, da ga je Bog objel in da ga je zaradi tega objelo Jezusovo sporočilo, je preobrazila vsako njegovo misel, čustvo in dejanje in je postal vir navdiha za druge. Njegova razplamtela ljubezen do Boga, ljubezen, ki se je prelivala v vse njegove odnose, je bila tako silna, da je Frančišku omogočila, da je jasno spoznal Božjo podobo, ki je navzoča v vseh ljudeh in v vsem stvarstvu brez izjeme. Učlovečenje je dobilo poseben pomen za Frančiška, za njegove brate in za vse druge ljudi, ki so bili v Grecciu leta 1223, kjer so pripravili prvo scensko uprizoritev Odrešenikovega rojstva, preko katere je Frančišek nameraval poveličevati nalezljivo in brezmejno Božjo ljubezen. Na ta način je Frančišek pomagal, da se je v srcih vseh navzočih prebudila goreča želja, da bi ubogega Kristusa spoznali, ljubili in mu služili v svetosti in pravičnosti, pri čemer bi posebno skrb pokazali za uboge, odrinjene in priseljence vsega sveta.
Po Frančiškovi smrti so bratje prevzeli nalogo, da bodo razumeli, uredili in širili začetni uvid. Ko so razmišljali o Frančiškovih držah, obnašanju, molitvah in spisih, so prišli do spoznanja, da je bil njegov najpomembnejši uvid odkritje in poveličevanje Boga, ki stopa v odnose, ki vse ustvarja v ljubezni in vse namenja ljubezni. Bog je eden, vendar je v odnosih. Iz tega jim je uspelo razumeti, da je Bog Trojica, je občestvo Edinosti, ki se skuša vedno razliti izven sebe v ljubezni in dobroti, ali da navedemo srednjeveški izrek „bonum est diffusivum sui – dobro se samo razdaja.“ Oče je prva oseba, porajajoča in razlivajoča, iz prvotne Očetove rodovitnosti pa izhajata Sin in Duh. (1)
Za blaženega Janeza Duns Skota skrivnost učlovečenja ni bil Božji odgovor na človekov greh; učlovečenje Božje besede je bilo vedno del Božjega načrta, izraz njegove želje, da bi občestvo in ljubezen, ki jo goji do vsega sadu njegovega stvariteljskega dela oziroma do vsega človeštva in do vsega stvarstva, privedel do polnosti. Občestvo in ljubezen, ki tečeta iz Boga v Jezusa, morata označevati tudi kakovost medsebojnih odnosov, ki jih živimo ljudje.
Tako kot prvi bratje smo tudi mi povabljeni k razločevanju, kako lahko zvesto in veselo živimo sporočilo občestva in ljubezni v svoji osebni vsakdanjosti, v naših bratstvih in v evangelizacijskem poslanstvu, ki ga opravljamo. Mnogi izmed vas, dragi bratje, ste zavzeti za življenje v občestvu z Bogom in skušate deliti izkustvo in sporočilo Njegove neskončne ljubezni z vsemi ljudmi, zlasti z ubogimi in z vsemi tistimi, ki trpijo posledice nasilja, revščine in brezobzirnega izkoriščanja naravnega okolja. V tem času ljubezni, luči in veselja se želimo spomniti in se obrniti k našim bratom v Siriji, ki jih obdajajo spopadi in nasilje: vaša skrb za vse sirsko prebivalstvo v imenu ljubezni in sprave vliva upanje in razodeva Boga, „ki prebiva med nami.“ Spominjamo se tudi naših bratov, ki živijo v vzhodnem delu demokratične republike Kongo in so priče razčlovečenja Božjega ljudstva po rokah vojskujočih se strank in zaradi pohlepnih interesov tako znotraj kot zunaj države: da bi obljuba, ki jo prinaša učlovečenje, obljuba daru miru in sprave, lahko čim prej postala resničnost za vsa ljudstva vašega področja. Vsem vam, naši bratje, ki v Evropi, Afriki, Mehiki, Srednji in Latinski Ameriki, v Združenih državah, Avstraliji, Libanonu in po drugih delih sveta z ljubeznijo sprejemate priseljence, ki v vedno večjem številu zapuščajo svojo zemljo in svoje države v iskanju varnosti, miru, dostojanstva in novih priložnosti, naj vas vse doseže naša zahvala, ker ste odprli svoja življenja in svoja bratstva za najbolj zadnje v človeštvu.
Molimo tudi za vas, bratje, ki si prizadevate služiti tistim, ki trpijo uničujoče posledice podnebnih sprememb in strahotnih naravnih katastrof na Haitiju in v zadnjem času tudi na Filipinih, kjer z ljubeznijo in skrbjo podpirate žrtve tajfuna Haiyan, in tako kažete bližino Boga; njegova volja je, da svetu vedno prinašamo življenje in upanje.

natale2013Odgovoriti na dar Jezusa Kristusa
Eden od izzivov, ki nam je ponujen v daru učlovečenja, je stopiti iz sebe, da bi dosegli vse človeštvo, tako kakor Bog dosega nas.
„Evangelizirati predpostavlja, da Cerkev stopi iz sebe. Cerkev je poklicana, da stopi iz sebe in gre proti obrobjem, pa ne samo geografskim, ampak tudi bivanjskim: obrobjem skrivnosti greha, bolečine, krivice, nevednosti in odsotnosti vere, obrobjem misli, obrobjem vseh oblik bede:“ te besede, ki jih je izgovoril takratni kardinal in buenosaireški nadškof Jorge Mario Bergoglio, na poseben način odsevajo „frančiškanski“ pogled na učlovečenje in na njegove posledice za Cerkev in svet. Papež Frančišek je od nekdaj izražal in še vedno izraža resno zaskrbljenost v zvezi z nevarnostjo, da bi Cerkev postala sama sebi zadostna, se zaprla vase in živela neko narcisistično življenje. Takšna drža bi močno oslabila sposobnost Cerkve za izvrševanje njenega poslanstva, ki je živeti in oznanjati evangelij. Sklicujoč se na besedilo, vzeto iz Razodetja apostola Janeza, v katerem je predstavljen Jezus, ki trka na vrata (Raz 3,20) zunaj, da bi vstopil, nas sveti oče vabi, naj razmišljamo o tistih časih, ko Jezus trka od znotraj, da bi šel ven. Cerkev, ki je samozadostna, red, ki je samozadosten, imata Jezusa pod ključem; skrbno je zaklenjen znotraj in mu preprečujeta, da bi šel ven. Papež nas spominja na dve podobi Cerkve: ena posluša Božjo besedo s spoštovanjem in jo oznanja z vero; druga živi iz sebe, zaprta vase in zase. Priče smo vztrajnosti, s katero nam papež Frančišek kot prednostno nalogo predlaga, naj gremo proti obrobjem sveta, in kako s svojo apostolsko gorečnostjo in svojo preprosto človeškostjo vključuje vse, ko skuša razumeti njihove probleme in najti rešitve skupaj z vsemi ljudmi dobre volje. In ljudje vsega sveta, katoličani in nekatoličani, odgovarjajo z navdušenjem. Kako pa lahko mi, ljudje evangelija in člani reda manjših bratov v svojem vsakdanjem življenju posnemamo objem, s katerim se papež Frančišek obrača na celotno človeštvo, na njegovo željo po ljubezni, po izkazovanju usmiljenja in odpiranju srca drugim, tako kot Bog odpira svoje srce človeštvu?

Postati glasniki miru in veselja za svet
Dragi bratje, vprašati se moramo, kako lahko živimo in podelimo sporočilo občestva in ljubezni, ki smo ga dobili v dar od Boga v in po njegovem ljubljenem Sinu. Kako lahko podarjamo upanje, veselje in mir drug drugemu v bratstvu in ljudem, ki nas obdajajo? Kako lahko v tem našem svetu „ustvarjamo razliko“, z udejanjanjem sočutja z zatiranimi in slabotnimi? Kakšno razliko poraja v našem življenju manjših bratov učlovečenje oziroma ljubezen in občestvo, ki ga Bog vliva v vsakega izmed nas, v cel svet in v celotno stvarstvo? En odgovor nam ponuja pričevanje papeža Frančiška, ki nas stalno spodbuja, naj gremo v bistvena obrobja sveta, tako da utelešamo Cerkev in red, ki sta odprta za „veselje in upanje, bolečine in stiske“ ljudi našega časa. Tudi sveti Frančišek nam daje izrecna praktična in dosledna priporočila glede tega, kako lahko izrazimo Božjo ljubezen in občestvo: kakor je on pričeval v vseh svojih odnosih, smo tudi mi poklicani, da se ljudem približamo vljudno in spoštljivo, z ušesi in srcem, ki so sposobna zaslišati mrmranje njihovega srca, ko sprejemamo njihovo trpljenje in željo po prenovljenem svetu in ju sprejmemo za svoja. Tako kot Frančišek smo povabljeni, da bi vztrajali v svojih obveznostih in služenju, s pogledom trdno uprtim v cilj in zvesti svoji obljubi, da bomo hodili z Božjim ljudstvom, zlasti z ubogimi in zatiranimi, v ponižnosti in s srcem, ki je obrnjeno h Gospodu. Tudi mi moramo tako kot sveti Frančišek narediti konkretne korake – obnoviti Cerkev v ruševinah – da bi mogli danes biti spravna navzočnost Boga v svetu, ki je žejen miru.
Dragi bratje, moč Božje ljubezni, ljubezni, ki je izlita v Jezusa Kristusa po Devici Mariji, naj vas podpre in opogumi. Marijina materinska ljubezen naj razvname vaša srca. Vsi smo lahko nosilci Božjega miru, veselja in upanja v svetu, ki hrepeni po tem, da bi se lahko odžejal ob studencih vesele novice.

Vesel božič!

Rim, 8. december 2013,
praznik brezmadežnega spočetja

vaš brat v Kristusu in Frančišku,

br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister

____________________________
(1) Prim. Kenan B. Osborne, Frančiškansko intelektualno izročilo: začetki in osrednje prvine. The Franciscan Institute, 2003, str. 55-67.

Sorodni prispevki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

RSS
Facebook
YouTube