V svobodi odrešeni za svobodo

V svobodi odrešeni za svobodo

Pismo provincialnega ministra OFM za božič
V SVOBODI ODREŠENI ZA SVOBODO

staneDragi bratje,
Gospod, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes,
naj vam da svoj mir!

„V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija“ (Lk 1,26,27). Ko je v polnosti časov Bog sklenil, da je čas napovedovanja obljub potekel in je napočil čas izpolnjevanja obljub, tega izpolnjevanja ni hotel uresničiti zgolj s svojo odločitvijo in voljo. Lahko bi namreč uporabil svojo vsemogočnost, kakor jo je uporabil, ko je ustvarjal svet. Takrat je njegova stvariteljska beseda prižgala svetlobo, razdelila vodovje in kopno, ju napolnila z življenjem ter vse to v šestem dnevu izročila človeku, v katerega je vdihnila oživljajočega duha.

Mar ne bi mogel isti Bog z enako močjo uresničiti tudi odrešenja človeka, ki je v raju odprl svoje uho in izročil svoje srce drugi in drugačni besedi. Po tej besedi, ki ni bila beseda življenja, je vanj vstopil dvom. Harmoničnost njegovega življenja z Bogom, z ljudmi in s stvarstvom se je v hipu razbila v črepinje, ki so se mu zarezale v oči in v srce, da na Božjem in človeškem obličju ni znal več prepoznati potez svoje podobe in ni bil več sposoben ljubiti – ne Boga in ne bližnjega. Te črepinje so okoli njega postavile plot, ki ga je ločil od Boga in človeka. Začel se je skrivati pred Bogom in pred odgovornostjo za svoje odločitve in dejanja.

Bog je v dejanju človekovega dvoma v njegovo dobronamernost in ljubezen ob tem, da je bil Stvarnik in Oče, postal še veliki Iskalec. Hodil je za človekom, ki se je v svojem strahu in sramu umikal Božjemu obličju in pogledu. „Adam, kje si?“ (prim. 1 Mz 3,9). Iskal ga je v rajskem vrtu, iskal ga je po vseh potih od kaldejskega Ura do obljubljene dežele, po Egiptu in Babilonu, v palačah in ob čredah. V vsakem srečanju s človekom je človeku vračal odgovornost in z njo dostojanstvo. Tako je človeku na samem začetku njune skupne zgodbe pokazal, da ne bo ničesar naredil brez njega, hkrati pa ga nobeno človekovo dejanje ne bo odvrnilo od tega, da bi ravnal po človeško, da bi tudi Bog človeku pokazal hrbet in se ne bi več menil zanj. „Kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi“ (Oz 11,9).

In ker je Bog, tudi ni mogel ravnati drugače, „kajti sebe ne more zatajiti“ (2 Tim 2,13) in „se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica“ (Rim 11,29). Čeprav se sliši protislovno, je Bog moral vedno znova začenjati pogovor s človekom. Ustvaril ga je namreč svobodnega, saj mu je hotel podariti svojo ljubezen. Ljubezen pa je možna samo v svobodi. Prisila rodi kvečjemu vdanost v usodo, okovi prepustitev, ljubezen pa sprejemanje in daritev. Po grehu Bog ni imel več pred seboj svobodnega človeka. Z grehom je človek zavrgel svojo svobodo. Čeprav je mislil, da bo z dejanjem, s katerim se je odtegnil poslušnosti Božji besedi, postal do konca svoboden, da bo kakor Bog, je v resnici doživel vse svoje meje – kot najstrašnejšo in najbolj dokončno mejo je doživel smrt. Kakor je ljubezen življenje, je odsotnost ljubezni smrt. Ljubezen in svoboda sta sestri, ki z roko v roki pred Bogom živita v človekovem srcu, kjer pa eno od obeh zatajimo, se ji odpovemo ali jo poteptamo, tam namesto veselja in življenja zagospoduje smrt.

Odrešiti človeka je torej pomenilo odrešiti ga v njegovi svobodi. Zato Bog ni mogel ponoviti vzorca stvarjenja, v katerem je bil človek zgolj tisti, ki je bil obdarovan – obdarovan z življenjem, svobodo in dostojanstvom. Ker je zapravil dostojanstvo, svobodo in življenje, je Bog moral človeka, ki se je s svojim odpadom izročil smrti, pritegniti v odrešenjsko dogajanje. Samo nekdo, ki v odrešenjski zgodovini postal Božji sogovornik, je lahko postal odrešen tudi v svoji svobodi. V odrešenju je človek moral postati tisti, ki sprejme Božjo Besedo, ji verjame in ji zaradi tega v zaupanju izroči vso svojo ljubezen.

V tem je velika skrivnost angelovega oznanjenja Mariji. „Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.“ „Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?“ „Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.“ „Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!“ (Lk 1,28-38). Iz tega pogovora sije dosledno Božje spoštovanje človekove svobode. Odrešenje se lahko uresniči samo v svobodi.

Svobodna odločitev za Boga, ki jo je Marija izrazila z besedami svoje privolitve, je postala rodoviten trenutek, da je Bog lahko zaživel v človeku in v človeštvu. Duh je lahko rodoviten samo tam, kjer mu odprejo vrata, kjer so ga pripravljeni sprejeti in slediti njegovim navdihom. Tam, kjer človek v dostojanstveni ponižnosti prizna Božje veličastvo in gospostvo in pristane na rodovitnost v Božji besedi, v njegovi volji. Tudi Jožef, Marijin zaročenec, ki ga je njena nosečnost spravila v stisko, jo je nameraval skrivaj odsloviti, dokler je razmišljal samo na temelju človeške logike. Zgolj človeška logika ne pride dlje, kot do pisanja ločitvenih listov. Ko pa je prisluhnil besedi, ki jo je v njegovo odločitev spregovoril Bog, je njegov odnos postal rodoviten in je bil sposoben Marijo in njenega otroka sprejeti k sebi in jima ponuditi varstvo in zaščito.

Jezus Kristus, učlovečeni Bog, Beseda, ki je postala človek in prebivala med nami, je vse svoje zemeljsko življenje nadaljeval dialoški odnos s človekom, ki ga je prišel odrešit. Pastirji so prisluhnili besedi in oznanilo o čudovitem rojstvu v Betlehemu prvi sporočili drugim. Janez je v Jordanu v poslušnosti Besedi zajel vodo in jo v krstu izlil na glavo tistega, pred katerim ni bil vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal. Simon Peter si je zaželel, da bi mu umil ne samo noge, ampak tudi roke in glavo, da bi le imel delež v njegovem kraljestvu. Simon iz Cirene je pristopil k njemu in si skupaj z njim naložil jarem križa, da sta v korak stopala proti Kalvariji. Desni razbojnik ga je ob doživljanju njegovega umiranja prosil, naj se ga spomni, ko bo prišel v svoje kraljestvo. In Mati, ki je stala pod križem, je v privolitvi ponovno nemo sklonila glavo ob Njegovi besedi: „Žena, glej, tvoj sin“ (Jn 19,26).

Po vseh teh je odrešenja dobivalo svoje mesto med ljudmi. V sprejemanju Božje besede in v poslušnosti tej besedi so postali in ostajajo veliki vzor človekovega dostojanstva in svobode, ki ju je v njih z odrešenjem obnavljal Jezus Kristus, ki se, „čeprav je bil v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek“ (Flp 2,6-7). Tudi Jezusovo odrešenje je postajalo rodovitno v poslušanju Očetove besede, v nasičevanju z njegovo voljo, v nočeh, polnih molitve in Očetove bližine.

Francis-Assisi_Creche-NativityDragi bratje. To sporočilo božiča, način, na katerega Bog odrešuje človeka, nas v našem življenju vabi in spodbuja k dvojemu. Najprej nam govori, da so naši medsebojni odnosi lahko odrešenjski in rodovitni, če po Očetovem in Jezusovem zgledu tudi svobodo živimo v brezpogojnem spoštovanju dostojanstva svojega brata, ki si prizadeva služiti Bogu in ljudem v istih obljubah in v istem habitu, kakor si to prizadevam sam. Nihče izmed nas ne more živeti svojega dostojanstva in svobode, dokler po Božjem zgledu ne spoštuje dostojanstva in svobode svojega brata. Zato ostajamo ujetniki namišljene svobode, malikovalci iluzije svobode vse dotlej, dokler v svojih odnosih, ki jih najprej izražamo s svojim govorjenjem, potem pa tudi s svojimi konkretnimi dejanji, kateremukoli bratu jemljemo njegovo dostojanstvo in z njim povezano svobodo. Spoštovanje, dostojanstvo in svoboda namreč niso torišče našega teoretičnega razpravljanja, če hočemo v teh temeljnih prvinah biti podobni Bogu v njegovem odnosu do človeka. Bog ni teoretik. O spoštovanju ne govori, o svobodi ne govori, o dostojanstvu ne govori, ampak spoštuje in osvobaja, ker ljubi.

Potem pa nas to sporočilo božiča nagovarja v našem odnosu do ljudi, med katerimi živimo svoje frančiškanstvo in h katerim smo poslani kot bratje, bodisi neduhovniki bodisi duhovniki. Kadarkoli se Frančiškov brat približa človeku, bi ta moral v tej bližini začutiti prenovljeno zavest osebnega dostojanstva, potrditev v svobodi, za katero nas je oprostil Kristus. In tudi tukaj bomo morali vedno znova pristopati v velikem spoštovanju, kot do tistih, ki so naši gospodarji, če hočemo dosledno živeti svojo frančiškansko identiteto manjših bratov. Kajti, bratje, odrešenje je lahko samo odrešenje konkretnega človeka s konkretnimi besedami in dejanji spoštovanja in ljubezni, ali pa ga spremenimo v figov list, s katerim ne dosežemo nič drugega, kot da razodevamo svojo goloto.

Dragi bratje, vsem želim, da bi z veseljem in hvaležnostjo sprejeli Božji dar učlovečenja, s katerem je Bog začel uresničevati naše odrešenje, da bomo tudi mi lahko utelešali besedo, ki jo Bog govori v naše življenje ter tako v dejanjih prinašali sporočilo odrešenja vsem, h katerim nas bo poslala Božja ljubezen. Vsem voščim blagoslovljene božične praznike in Božje bližine v novem letu 2014.

Naj vas Bog blagoslovi in stori, da mu boste vedno blizu.

p. Stane Zore
provincialni minister

Sorodni prispevki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

RSS
Facebook
YouTube