Pismo generalnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

ŽIVIMO KOT UČENCI – KRISTUSOVI MISIJONARJI, da bomo bratje in manjši

michael_perryDragi bratje, Gospod naj vam da svoj mir!
Praznik našega serafskega Očeta nam nudi priložnost, da vsakega izmed vas bratsko pozdravimo, hkrati pa vsem zaželimo, da se slavje spomina svetega Frančiška spremeni v obnovljeno pričevanje evangeljskega življenja.
Za nas, brate iz generalnega definitorija, je ta praznik zadnja priložnost, da z vami podelimo nekatere vidike našega služenja in nekaj želja, ki nas navušujejo in spodbujajo.

Prijeten spomin

Najprej se želimo Gospodu zahvliti za pot, ki smo jo prehodili v tem šestletju. Ponovno odkritje Milosti začetkov v prejšnjem šestletju nas je navedlo, da začnemo služiti z željo, da bi ponovno Začeli pri evangeliju, ki je naše prvotno vodilo, tako da bi ga živeli vse bolj korenito in ga ponujali današnjim moškim in ženskam: to nas dela vse bolj pristne Nosilce daru evangelija. Ob uporabi evangeljskih zahtev za resen pregled življenja (Moratorij), za neobhodna prestrukturiranja, ki potekajo v provincah, in za medprovincialno sodelovanje smo prišli do želje, da si ponovno pridobimo frančiškansko identiteto, kakor nam jo predlagajo Vodilo in Generalne konstitucije, in kakor se jo je vsak izmed nas namenil sprejeti z redovnimi zaobljubami. Obliko evangeljskega življenja, ki je bila razodeta Frančišku in je zaupana tudi nam, moramo stalno oživljati v naših bratstvih in jo utelešati v Cerkev in v sodobni svet.

Gospodovi kairòsi in

V novejšem razvoju in v pričevanju nekaterih ljudi razbiramo tudi dogodke milosti, kairòse, ki jih ne moremo sprejeti drugače, kot s hvaležnostjo, saj nas izzivajo in spodbujajo.
Najprej sveti oče z odločitvijo za programsko ime Frančišek predlaga Cerkvi nov način življenja in sporočila, ki so bila lastna Ubožcu iz Assisija, kot je stalno sklicevanje na evangelij, bližina, usmiljenje, sprava, bratstvo, bistvo, preprostost življenja, bližina z reveži, prizadevanje za mir in skrb za stvarstvo. Te in vse druge vidike bi mi morali najprej živeti, potem pa jih kazati Cerkvi in svetu.
Še več, papež Frančišek je hotel leto 2015 posvetiti posvečenemu življenju in zlasti redovnikom ponovno predložil Veselje evangelija, ki prestavlja notranjo lepoto življenja posvečenih. Veliki duhovnik nas še enkrat vabi, naj ponovno obiščemo globoko središče svojega osebnega življenja. Spodbuja nas k “nemiru srca”, ki nas edini lahko pripelje do obnovljenega osebnega srečanja z Gospodom Jezusom.
Pa tudi, kako bi lahko pozabili na “preroško” dediščino, ki nam jo je zapustil brat Giacomo Bini, naš nekdanji generalni minister, ki se je tako hitro vrnil v Očetovo hišo? Dobro vemo, kako globoko je bil zakoreninjen v Jezusov evangelij in kolikokrat nas je spodbujal, naj postanemo “prispodoba Kraljestva” po življenju, ki ga je “osvojil Bog”, skozi radikalnost in prosojnosti znamenj, skozi sposobnost, da “izpovemo” navzočnost Kraljestva in da ponovno vzpostavimo pristnost in verodostojnost svojega načrta življenja, bratski dialog in odprtost do novih obzorij. Nova obzorja nas spodbujajo, da se pustimo voditi Gospodu in izstopamo iz različnih oblik “struktur”, pa naj bodo miselne, duhovne ali materialne, da gremo v svet in živimo kot misijonarji ter vstopamo v globino življenja Božjega ljudstva, ne da bi se zadovoljili s tem, da ‘ostajamo’ v svojih hišah in svojih zaprtih bratstvih.

Bogastvo, ki ga je treba oploditi v času krize

Iz vsega tega želimo narediti zaklad, s katerim bomo hranili in obogatili pot priprave na skorajšnji generalni kapitelj. Ko skušamo slišali in poslušati prošnje mnogih bratov, ki smo jih dobili preko raziskovanja o stanju reda, vztrajno spodbujanje, ki nam ga namenja papež Frančišek, ter druge kairòse, smo za glavno temo naslednjega generalnega kaptilja izbrali povabilo, ki nam ga je Frančišek zapustil v imenu, ki nam ga je dal: Fratres minores – manjši bratje. To je povabilo, da bi v pristnosti živeli resničnost “biti bratje in biti manjši” v našem času. Kako pa lahko uspešno pričujemo za “preroštvo bratstva”? Kako nam lahko danes kot “manjšim” ponovno uspe najti način preprostega, bistvenega življenja, ki bo blizu siromakom? Odkod lahko in tudi moramo ponovno začeti? Mi, bratje iz generalnega definitorija, bi želeli, da bi obdobje animiranja in organiziranja generalnega kapitlja spremljala in motivirala duhovna priprava, ki je sposobna stopiti v globino in storiti, da gremo do resničnega evangeljskega temelja, ki nas navdihuje in nam omogoča, da smo v resnici bratje in manjši med ljudmi in med narodi našega človeštva.

“Hoditi po nauku in stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa”

francisek_z_bratiTo je naše Vodilo in naše življenje. Posvečeno življenje je “živ spomin na način bivanja in delovanja Jezusa kot učlovečene besede pred Očetom in pred brati” (PŽ 22). Močno ljubi Kristusa, ubogega in ponižnega – in se pomalem spreminja v predmet svojega ljubezni, kajti, kot pravi sv. Avguštin: “Vsakdo je takšen, kakršna je ljubezen, ki jo ima.” Tudi Bog, kot nakazuje sveti Bonaventura, “ljubljenega privlači tako, da ga ne premakne z mesta, ampak ga priliči samemu sebi, tako da je ljubeči spremenjen v ljubljenega in da je tisti, ki išče spoznanje, priličen tistemu, ki ga spoznava.” Na ta način Frančišek Asiški postane “drugi Kristus” ne po zunanjem obnašanju niti po neki vrsti psihološkega poistovetenja, ampak po ustvarjalnem postopku, ki je rojen iz ljubezni.
Kot sveti Frančišek Asiški smo tudi mi poklicani, da bi bili Kristusovi učenci in ljubitelji. In prav to, da smo vsi učenci-misijonarji, ki ljubijo enega in istega Gospoda, nas dela brate in manjše. Kot učenci torej, ki so stopili na pot hoje za Kristusom, ki sama po sebi zahteva dinamičnost, in ki se postopoma uresničujejo na poti. Takšno gibanje nam z ene strani ne dovoljuje, da bi se prilagodili, z druge strani pa nas razlašča, da nam potem vrne. Hoja za je tako notranja kot zunanja, ker nas vabi, naj se odpovedmo sami sebi, da bi mogli sprejeti križ in hoditi za Gospodom (prim. Mr 8,34). V hoji za poleg gibanja obstaja tudi napor in človek je vanjo vključen v svoji celoti duše in telesa, notranjosti in telesnosti. Pot hoje za vključuje razlastitev in prvenstvo ljubezni do Boga, ki so ji podrejene vse druge ljubezni. Učenec-misijonar ne more nikogar bolj ljubiti kot Gospoda, ki ga priznava za “svojega Boga in svoje Vse.” Zato bo tudi naše evangelizatorsko poslanstvo vedno novo, ker je preobraženo v srečanju s Kristusom, z vedno novo ljubeznijo, ki jo doživljamo!

”Gospod mi je dal brate”

V svoji Oporoki Frančišek ponovno pregleduje svoje življenje kot bivanje, ki ga vodi in s katerim upravlja Gospod. Izkustvo konkretnega življenja postaja razodevajoče za Božjo voljo in za način, kako hoditi za njim. Delati usmiljenje (facere misericordiam) z gobavci, poslušanje glasu in Besede, vera v cerkvah in v duhovnike in navzočnost bratov so v Frančiškovem življenju zelo konkretne resničnosti, skozi katere je doživel Gospodovo razodetje. Biti z in za brate-gobavce in delati jim usmiljenje Frančišku na široko odpira vrata srečanja z Gospodom, posledični dar bratov-frančiškanov pa razodetje Božje volje dela razumljivo. Zato je tako v Frančiškovem kot v našem izkustvu vloga bratov temeljna, to je pot proti Gospodu in možnost usmiljenja. Bratstvo postaja “preroštvo” za svet, če je v njegovem središču Jezus Kristus in če se hrani z vsakdanjim srečanjem z Gospodom. Zato je bratstvo bolj milost, ki jo moramo razvijati, kot obveznost, ki jo moramo izpolniti. In če želimo dati svoj prispevek kot orodja miru za današnji svet, moramo mi prvi reševati konflikte, ki se pojavljajo v naših bratstvih, da bomo živeli kot spravljeni ljudje. Ponovno s prepričanjem potrujemo, kakor je naredil brat Giacomo Bini malo preden se je vrnil k Očetu, da je “bratstvo mogoče!”

”Manjši in vsem podrejeni”

Poleg tega, da smo bratje, je Frančišek tudi hotel, da smo manjši, ker nam samo drža manjših lahko dopusti in omogoči, da hodimo po stopinjah nekoga, ki je s svojim zgledom pokazal in odprl resnično pot, pot trpljenja in križa, ki vsekakor vedno ostaja ozka. Majhnost je pogoj hoje za, tako osebne kot bratske istočasno, kolikor nas Gospod kliče in pošilja kot brate. Frančišek je zelo dobro zaslutil in intuitivno razumel, da je “biti manjši in vsem podrejeni” (FNPVod 7,2), brez vsake lastnine, edini pogoj, da v resnici gradimo bratstvo in da zvesto hodimo po Jezusovih stopinjah tudi v težji, čeprav ne nemogoči ljubezni, se pravi v ljubezni do svojih sovražnikov: tega nas je namreč naučil “naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi” (FNPVod 22,2; prim. 2FPKr 13). On se je spustil, ponižal se je, čeprav je Božji Sin (prim. Flp 2,6-8). Za nas biti manjši od vseh in biti pokorni vsem pomeni postaviti se na raven najmanjših v družbi in ne sprejemati privilegijev, še manj pa jih zahtevati in iskati, tudi od same Cerkve ne (prim. FOp 25). Biti manjši se spreminja v postati sopotniki v enakosti in ponižnosti tistih, ki so izključeni, revni in obrobni, vzajemno deliti usodo tistih, ki se vsak dan mučijo v delu in v težavah življenja, ko poslušamo njihov krik. Biti manjši zahteva, da si ničesar ne prilaščamo, ne položajev, ne zgradb, krajev ali služb, da živimo kot tujci in popotniki (prim. 1 Pt 2,11) na tem svetu, služeč Gospodu v uboštvu in ponižnosti (prim. FPVod 6,1-3), ko vse vračamo Gospodu, od katerega prihaja vse dobro, in bratom, zlasti našim ubogim bratom in sestram, ki so naši dobrotniki.

Biti evangeljska prosojnost

Samo to, da se bratje ”držijo nauka in stopinj našega Gospoda Jezusa Kristusa” (FNPVod 1,1) nas dela brate in manjše: druge poti ni. Serafski oče sveti Frančišek je bil čista prosojnost evangelija; živel je prvenstvo Boga in prvenstvo življenja s srcem in umom in telesom bistveno naravnanim na evangelij: zato ga imamo za asiškega Ubožca in za brata vseh. Če mi danes želimo biti resnični bratje in pristno manjši, potem smo poklicani, da iz videza in učinkovitosti preidemo v čisto in preprosto evangeljsko prosojnost.
Na poti smo spoznali, da smo “kontemplativno bratstvo v poslanstvu, v majhnosti”; takšna opredelitev naše karizme vsebuje duhovnost, ki je “znak Kraljestva, ki se je že začelo s svojimi zadovi sprave; duhovnost, ki predvsem s pričevanjem osvobojenega in pomirjenega življenja oznanja evangeljsko strastnost ljubezni, življenja, darovanega po Kristusovem zgledu, za katerega pričuje skupno življenje” (G. Bini).

Dragi bratje, s hvaležnim in pripravljenim srcem sprejmimo tako povabilo, ki ga je papež Frančišek namenil celotni Cerkvi v Apostolski spodbudi Evangelii gaudium: “Ne dovolimo, da nam kdo ukrade ideal bratske ljubezni!” (101), kakor tudi sporočilo, ki ga je v Assisiju želel zaupati neposredno nam: “Dragi bratje, varujte majhnost.”

Naj vas Gospod varuje, naj vas spremlja in naj vam daruje milost, da boste vedno sledili stopinjam njegovega ljubljenega Sina, in da boste vedno hoteli to, kar mu je všeč.

Vaši bratje iz generalnega definitorija

Rim, 17. septembra 2014.
praznik vtisnjenja ran svetemu Frančišku

Prot. 104958

Posted in OFM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

sre Okt 1 , 2014
V službi Bogu in ljudem Spoštovani bratje in sestre, Gospod, ki je veliki darovalec dobrega, naj vam podari svoj mir! Sveti Frančišek Asiški, ki je v svojem življenju zahrepenel po Gospodu Jezusu Kristusu, ubogem in križanem, nas povezuje v našem skupnem prizadevanju, da bi evangelij Gospoda Jezusa dobil odločilno mesto […]

Morda vas zanima

Ne prezrite

Najnovejši prispevki

RSS
Facebook
YouTube