Tujke in popotnice z vsem stvarstvom

Tujke in popotnice z vsem stvarstvom

sv-klaraPismo generalnega ministra OFM ob prazniku sv. Klare Asiške
Tujke in popotnice z vsem stvarstvom

Drage sestre!

Letos nam okrožnica papeža Frančiška Laudato si’ ponuja priložnost, da si podelimo nekaj premišljevanj o »skrbi za skupni dom« in se pri tem soočimo z izkustvom Klare Asiške. Zdi se mi pomembno, da z vami znova preberem silovit papežev poziv h krščanski ekologiji, ki zadeva nas vse. Klara, to vemo, ne govori neposredno o tej temi, v njenem življenju in spisih pa lahko najdemo nekaj sledi, ki razodevajo njeno občutljivost glede tega in lahko ponudijo nekaj izzivov vam, današnjim ubogim sestram.

Rojeni, da bi rojevali
Klara ima v sebi globoko ukoreninjeno zavest, da je bila rojena in da nenehno prejema življenje in hrano iz rok Očeta usmiljenja, »ki hrani ptice neba in oblači lilije na polju« (Proc 6). Čuti, da je ljubljena hči in prepoznava poteze Božjega očetovstva na obličju njegovega služabnika Frančiška. Oče sveti Frančišek je zanjo »tisti, ki sadi« (KlOpor 38). Ko se predstavi v odnosu do njega, zase večkrat izbere podobo sadike. »Jaz, Klara, sadika svetega očeta« (KlOpor 37) piše še ob koncu življenja v svoji oporoki in uporabi to podobo, ki izraža potrebo po potrpežljivi in ljubeči skrbi, potrebo po hranjenju in podpori v lastni krhkosti. Klara ve, da potrebuje skrb, in se prepoznava kot sadika, zna pa se tudi postaviti v odnos do drugega kot mati, ki hrani in skrbi: pozna modrost in potrpežljivost kmeta, ko se bliža sestram v njihovih potrebah. Številna pričevanja v postopku za kanonizacijo razodevajo njeno sposobnost poslušanja in skrb za vsako sestro v njenih posamičnostih. Zanjo so sestre prejeti dar iz rok Očeta (prim. KlOpor 25). So dobrina, ki jo je treba varovati z nežnostjo in silo, tako da stopi v službo poklicanosti vsake od njih.
Klara je sočutna in skrbna do duš in teles svojih sester (prim. Proc 8,3). Tudi mi se vzgajajmo za to »kulturo skrbi« (Laudato si’ 231), da bo naše življenje poenoteno, da ne bomo zoperstavljali telesa duhu. »Naučimo se sprejemati lastno telo, skrbimo zanj in spoštujmo njegov pomen. To je bistveno za pravo človeško ekologijo« (Laudato si’ 155). To lahko izzove vas, sestre, in vaše skupnosti. Sprašujte se, kako se hrani in kako je oskrbovano vaše notranje življenje, kako se gojijo in hranijo odnosi med sestrami, koliko se pustite vzgajati modrosti stvarstva, koliko tudi vam preprosta in vsakdanja dejanja postajajo evangeljske prilike po Jezusovem vzoru, ki je za oznanilo Kraljestva izhajal prav iz konkretnega življenja: iz kruha, semena, trte, zrnja … (prim. Laudato si’ 97).

Priznanje in podelitev
Drugi vidik, ki ga poudarjajo viri, nam kaže na odnos Klare do dobrin stvarstva. Kot uboga je »z velikim veseljem sprejemala vsakršen drobir in ogrizke kruha, ki so jih prinašali nabiralci miloščine, medtem ko je skoraj žalostna sprejemala cele hlebe; bolj se je veselila drobirja« (LegKl 9). V njej je odgovor hvaležnosti in spoštovanja za vse, kar ji je bilo dano. Njena drža, zaznamovana s treznostjo, očitno izpričuje skrajno oddaljenost od porabniške miselnosti in od »kulture odmetavanja« (prim. Laudato si’ 16, 22, 43, 123, 220), ki tako pogojuje naše odnose z ljudmi in stvarmi. Ogrizki kruha, odmetani z mize bogatašev, postanejo zanjo razlog veselja in ji omogočijo, da še bolj v polnosti okusi uboštvo. Klara zna sprejeti v dar košček kruha, ki je dan vbogajme, in v njem najde dobroto Darovalca. Ne želi si in si ne prizadeva za odvečno, zadošča ji le nujno potrebno, zadovolji se z zadostnim, zaveda se, da je »hrana, ki jo mečejo proč, kot bi bila ukradena z mize revežem« (Laudato si’ 50).
Klara ne izkorišča dobrin stvarstva, ampak jih sprejema kot dar, sprejema jih za preživetje in kot odgovor na lastne potrebe, a ne da bi si jih prilaščala. Zato je lahko odprta za velikodušno podelitev prejetega. Sestra Cecilija pripoveduje, da je Klara od edinega hleba kruha, ki je ostal v samostanu, polovico poslala bratom (prim. LegKl 10), pri čemer je enak kos nesorazmerno podelila med sestre, ki jih je bilo petdeset, in med brate, ki so bili verjetno samo štirje (KlVod 12,5-7). Klara se zaupljivo prepušča previdnostnim rokam Očeta usmiljenja, ki ne pusti, da bi manjkalo hrane tistim, ki zaupajo vanj. Tako je pokazala, da je boljše »malo, kar ima pravični, kot veliko bogastvo hudobnih« (Ps 37,16). Deli, kar je prejela, da bi lahko služilo vsem. Zna prejeti, ne da bi zlorabljala dar, ko ga hvaležno in velikodušno vrača v podelitvi z brati.
Ta slog sprašuje vas, sestre, in nas, brate, glede uporabe dobrin in upravljanja z viri, ki jih imamo. Razkrinkava naše iskanje in morda celo zahteve po privilegijih, zaradi katerih pričakujemo, da bomo dobili več kot drugi. Izziva nas, da preverimo, v kolikšni meri delimo z brati in ali so naše drže drže hvaležnosti ali požrešnosti in kopičenja. Zdrav in pravičen odnos do dobrin stvarstva nas definitivno sili k odločitvi, da bomo manjši, česar smo se oklenili; vabi nas, naj ne kopičimo, si ne prilaščamo, ne razmetavamo, ampak da sprejemamo s hvaležnostjo in vračamo v podelitvi.

Občudovanje lepote stvarstva in hvalnica ob njej
Klarina svobodna drža pred stvarstvom ji omogoča, da je odprta za priznavanje Stvarnikove navzočnosti v lepoti njegovih del. Sestra Angelca pripoveduje, da je Klara sestre, kadar jih je pošiljala ven iz samostana za kako delo, »opominjala, naj takrat, ko vidijo lepa drevesa v cvetju in listju, hvalijo Boga« (Proc 14,9). Sestre, na katere se obrača Klara, imajo neko nalogo, njihova pozornost pa ne sme biti vsa usmerjena le v opravke in naloge, ampak naj se njihov pogled razširi na svet in na to, kar je Gospod postavil vanj. »Ko smo pozorni na lepoto in jo ljubimo, nam to pomaga, da se izkopljemo iz koristolovskega pragmatizma. Če pa se ne naučimo obstati, da bi občudovali in cenili lepo, ni nič čudnega, če se vse brez pomislekov spremeni v predmete za rabo in zlorabo« (Laudato si’ 215). Klara zna videti prej lepo in dobro kot pa koristno; to je pozoren pogled človeka, ki zna dojeti lepoto, harmonijo in življenje vsega ustvarjenega. Ko sledi Frančiškovemu nauku, nam govori, da mora iz tega gledanja izvirati verovanje, ki se jasno izrazi v hvalnici Stvarniku. Hvalnica Bogu ima prednost pred deli, celo pred dobrimi deli in vaše življenje naj bo slavospev Gospodu tudi za dar stvarstva, ki ga je treba gledati pozorno, spoštljivo in hvaležno (prim. Laudato si’ 85. 233).
Papež nas spominja, da »če se približamo naravi in okolju brez te odprtosti za čudenje, če ne govorimo več jezika bratstva in lepote v našem odnosu s svetom, bodo naše drže drže gospodovalcev, porabnikov ali čistih izkoriščevalcev naravnih virov, nesposobnih omejiti se v svojih neposrednih interesih. In nasprotno, če se čutimo notranje povezane z vsem, kar obstaja, bosta kar sami od sebe privreli na dan treznost in skrbnost« (Laudato si’ 11). To postaja za vsako sestro izziv, da goji in varuje držo vračanja v hvalnici Darovalcu za vse njegove darove. Obenem je povabilo za skupnosti, naj se odločajo v spoštovanju do okolja, v treznosti in pozornosti glede odmetavanja, v upravljanju struktur na moder in daljnosežen način, v ovrednotenju okolja, v skrbi za lepoto in skladnost prostorov (prim. Laudato si’ 147), skratka v vzpostavljanju »odnosa odgovorne vzajemnosti med človeškim bitjem in naravo« (Laudato si’ 67).

Od hvalnice do soudeležbe pri Gospodovem stvariteljskem delu
Klara se globoko zaveda, da je ustvarjena, prav tako pa se čuti poklicana k sodelovanju pri Božjem stvariteljskem delu. Delo je zanjo od Boga dana milost in mora biti v službi vseh: »Sestre, ki jim je Gospod dal milost, da delajo, naj po tretji uri delajo zvesto in predano, in to delo, ki je pošteno in vsem v korist« (KlVod 7,1).
Tudi glede dela se pokažejo enake poteze: služba za skupno potrebo od vsake sestre zahteva »zvestobo in predanost«. V tem okolju si izražamo skrb in pozornost, v njem smo varuhi dobrega sester in bratov, v njem skušamo izraziti lepoto kot »znamenje« lepega Božjega obličja. Delo, ki ga razumemo kot sredstvo za preživljanje in možnost za služenje – proti sleherni obliki prilaščanja ali iskanja potrditve –, ostaja privilegirano mesto, v katerem se ohranja »duh svete molitve in pobožnosti, ki mu morajo služiti vse časne stvari« (KlVod 7,2). Pri tem iščimo »zrelost in posvečenje v prepletanju med zbranostjo in delom« (Laudato si’ 126).
Morda ni brez koristi, če se vprašamo o razsežnosti dela v svojem življenju in v prepletu skupnosti. Če se torej vprašamo, ali je čas dela podrejen služenju sestram in bratom, ali ga živimo v prepričanju, da smo soudeleženi pri Božjem stvariteljskem delu, in z odgovornostjo zavesti, da smo varuhi drugih in stvarstva. To so vprašanja, na katera je samo na prvi pogled enostavno odgovoriti, v resnici pa zadevajo razporeditev časa, skupnostni slog življenja, razne možnost posameznih sester, razna življenjska obdobja.

Drage sestre, Klara vam po Frančiškovem zgledu izroča način življenja, ki ga lahko povzamemo v nekaj besedah: biti »tujke in popotnice na tem svetu« (KlVod 8,2). Tujec ima s seboj le bistveno, ne razmetava in ne kopiči, pač pa vse sprejema kot dar in vse vrača s hvaležnostjo. Popotnik je gost, gre samo mimo, ne more si ničesar prilastiti, ne more si nagrabiti pravic in privilegijev, pač pa se v vsem izroča velikodušnosti ljudi in Božji previdnosti. Kako aktualen je ta ekološki slog krščanskega in frančiškanskega življenja! Če smo v tej smeri naredili premalo poti, prosimo Gospoda za dar »ekološkega spreobrnjenja, ki vsebuje to, da pustimo, da se pokažejo vse posledice srečanja z Jezusom v odnosih s svetom, ki nas obdaja. Živeti poklicanost, da smo varuhi Božjega dela, je bistven del krepostnega življenja, ni samo nekaj izbirnega niti ni samo drugoten vidik krščanskega izkustva« (Laudato si’ 217). Ne moremo ostati brezbrižni vpričo tako nujnih zahtev. Oblikovati se moramo, kakor nas spodbuja papež, »za odgovorno strogost, za hvaležno kontemplacijo sveta, za skrb do krhkosti ubogih in okolja« (Laudato si’ 214). Prihodnost skupnega doma gre tudi preko življenja naših hiš! Vzgojimo se torej za ekologijo vsakdanjega življenja, ki je izraz zdrave krščanske in frančiškanske duhovnosti, tako da Bogu izročimo svojo zavzetost in skrb za življenje v vseh njegovih razsežnostih.
Slednjič pa vas vabim, da molite in prosite Gospoda za vse tiste, ki so odgovorni za politično, socialno in gospodarsko prihodnost našega planeta, da ga bodo vedno bolj ljubili, doživljali in varovali kot naš skupen dom.

Voščim vam lep praznik!

Rim, 15. julija 2015,
na praznik sv. Bonaventura, cerkvenega učitelja.

Fr. Michael Anthony Perry, ofm,
generalni minister in služabnik

Sorodni prispevki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

RSS
Facebook
YouTube