Pismo generalnega ministra OFM za veliko noč
Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem!
(Jn 14,27)
Dragi bratje,
naj bo veselje in mir vstalega Gospoda z vami!
Naš oče Frančišek je napisal psalm v svojem Molitvenem bogoslužju Gospodovega trpljenja, ki ga je molil vsak dan med velikonočnim časom: »Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela … Gospod je naznanil svoje odrešenje … To je dan, ki ga je naredil Gospod; radujmo se in se ga veselimo« (FMbGt, Ps 9). Kar mi pade v oči pri tej molitvi, je, da nas Frančišek spodbuja, naj pojemo »novo pesem«, ker je »to dan, ki ga je naredil Gospod«, ki svoje rešenje razodeva na vedno nove načine.
Pomakniti se iz svojih ‘območij udobnosti’
Letos me med branji iz velikonočne vigilije še posebej nagovarja tisti lepi odlomek, v katerem nas prerok Izaija vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte!« (Iz 55,1). Vedno bolj postaja jasno, da mi, bratje potrošimo preveč časa in energije za stvari, ki nam ne dajo pristnega življenja. Tako kot prerok naprej sprašuje: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek ta to, kar ne nasiti?« (Iz 55,2). Vse prepogosto se to udejanja kot porabljanje osebne pozornosti in energije za stvari, ki nimajo nič skupnega z našim življenjem, da smo bratje in manjši, da smo zavezani biti z Božjimi ubožci in da naredimo svoja življenja bolj preprosta. Če smo iskreni, si moramo priznati, da jih – kakor mnogo naših sodobnikov – preveč izmed nas postane žrtev prevladujočega »tehnično-ekonomskega vzorca …, da se znajdemo v vrtincu nakupovanja in nepotrebnih stroškov …, da se osredinimo na same sebe in zapremo v svojo vest.« (Papež Frančišek, Laudato si’, 203-204). Vrh tega vlagamo veliko napora v projekte, ki so morda služili Božjemu ljudstvu v prejšnjih desetletjih, sedaj pa imajo malo skupnega s tem, kako Gospod danes »izkazuje svoje odrešenje«.
Zgodba iz prvih virov nam pripoveduje, da so neko veliko noč bratje v samotišču v Grecciu pogrnili mizo za pravo pojedino z belimi prti in steklenimi posodami. Frančišek je prišel dol, in ko je videl, da je miza tako zelo okrašena, je smuknil ven. Potem, ko so bratje sedli z namenom, da bi imeli gostijo, je potrkal na vrata s skledo za beračenje in zaklical: »Zavoljo ljubezni do Boga, dajte vbogajme temu ubogemu popotniku« (2 Cel, 61). Tako sv. Bonaventura pojasni: »Naučil jih je s sveto zgovornostjo, da obhajajo Gospodovo pasho, to je njegov prehod iz tega sveta k Očetu, v uboštvu duha, da gredo skozi puščavo sveta kot tujci in popotniki« (LM 7.9). Da, velika noč nas kliče, da slavimo Božji dar novega življenja danes, toda mi, manjši bratje tega ne moremo početi s tem, da pogrinjamo mize s svojimi dosežki iz preteklosti, ki danes ne potešijo naše lakote, ali da se zadovoljimo z lažnimi ‘blagoslovi’ preobilja udobnosti sveta, ki umira. Nasprotno, moramo resnično postati popotniki, svobodni za to, da se pomaknemo v prihodnost, ki nam jo pripravlja Bog.
‘Iztegovati se proti temu, kar je pred nami’
To pismo pišem na peto postno nedeljo. V današnjih berilih nas Gospod kliče po preroku Izaiju: »Ne spominjajte se prejšnjih reči … glejte, nekaj novega storim!« (Iz 43,18-19). Sv. Pavel pa nas spominja, da je za nas potrebno le eno: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj« (Flp 3,13). Da, bratje, Božje kraljestvo »ni še«, toda vstali Gospod prehaja preko zaklenjenih vrat naših varnosti in strahu (prim. Jn 20, 19) in nas vabi, da se mu pridružimo na poti. Vstali Gospod nas kliče, da obnovimo svoja življenja, da gremo k njemu, ki daje življenje, in da poslušamo njegov glas, da pustimo, da Bog v nas obnovi svojo vizijo, kaj pomeni biti možje evangelija, nosilci usmiljenja in sprave, predani, da pomagamo pri prenovi obličja zemlje tako med ljudmi kot tudi v samem stvarstvu, preko spreobrnjenja našega osebnega življenja in našega bratskega življenjskega sloga.
Naša poklicanost v tem, da smo manjši in bratje, klic, ki se začne v vsakem izmed nas in med nami, lahko seva iz nas vsem ljudem, postaja živo evangeljsko sporočilo v času delitev, nasilja in tendenc, da pospešujemo politiko in kulturo izključevanja. Lahko postanemo živi zgled vizije, h kateri nas kliče papež Frančišek: »Temeljna naravnava za preseganje samega sebe, za ozdravitev vase zaverovane zavesti in samozadostnosti je korenika, ki nam omogoča pozornost do drugih in do okolja. Spodbuja moralno reakcijo, da premišljujemo o vplivu, ki ga povzroči nekaj, kar je zunaj slehernega dejanja in sleherne osebne odločitve. Ko smo zmožni preseči individualizem, je mogoče dejansko vzpostaviti drugačen, alternativen slog življenja in mogoča postane tudi bistvena sprememba družbe.« (Laudato si’ 208).
Usmiljenje se začne doma – odpuščati drug drugemu
Letošnja velika noč pade v izredno jubilejno leto usmiljenja. Prerokov klic, da se »ne spominjamo prejšnjih reči«, zahteva, da odpustimo in odložimo stare prizadetosti in rane. Vse prepogosto lahko imamo svoje brate zaprte v preteklost. Nekaj, kar so rekli ali naredili, nas je leta nazaj prizadelo in še zdaj določa naš odnos z njimi. Če se hočemo pomakniti v Božjo prihodnost in postati bratstvo, poklicano živeti v svetu danes, moramo za sabo pustiti te prizadetosti. Vstali Jezus nam daje moč, da odpuščamo (prim. Jn 20,22-23). Poslušajmo glas sv. Frančiška: »Da ne bi bilo nikoli nobenega brata na svetu, ki bi se pregrešil, kolikor bi se največ pregrešiti mogel, pa bi potem, ko bi se ozrl v tvoje oči in iskal v njih usmiljenje, odšel, ne da bi se ga ti usmilil.« (FPMi 9). Da, bratje, kakor nas papež Frančišek spodbuja: »Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem« (Papež Frančišek, Obličje usmiljenja 10).
Na poseben način nas to jubilejno leto kot frančiškane poziva, da presežemo delitve v našem bratstvu, ki so se pojavile med našo dolgo zgodovino. Naslednje leto 1517 zaznamuje 500. obletnica tako imenovane združitvene bule Ite Vos, ki je manjše brate razdelila na različne redove. Prejšnje leto nas je generalni kapitelj zavezal, naj si prizadevamo za sodelovanje z našimi minoritskimi in kapucinskimi brati, da skupaj razločujemo, kaj Gospod hoče, da storimo v naši dobi kot manjši bratje, in kako lahko sodelujemo drug z drugim, da bi to dosegli. Že smo sprejeli odločitev, da si bomo prizadevali ustanoviti skupno frančiškansko univerzo v Rimu. To je zagotovo znamenje novega upanja in življenja. Tesno sodelujemo tudi z regularnimi tretjeredniki (TOR) v zadevah skupnega interesa.
Vstajenje – novi in spremenjeni odnosi
Izaijevo zagotovilo, da »jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša« (Iz 55,2) je lahko podoba novih in spremenjenih odnosov, kakor je vstajenje obljuba novosti in spremenjenja. Medtem ko ne pozabljamo preteklosti, ponovno odkrivamo vir prave identitete v Kristusu in Frančišku ter potrebo in odgovornost, da iščemo življenje in ne smrti; da iščemo odpuščanje in usmiljenje ter ne povračila in maščevanja; da iščemo spravo z brati naših provinc, s širšim cerkvenim občestvom, z vsem človeštvom in z vsem stvarstvom. To pomeni, da »pridite po vodo brez denarja, brez plačila«, da se približamo v našem uboštvu in tem, da smo manjši.
Biblicist Gerhard Lohfink je napisal: »[Biti] vstajenjska skupnost pomeni pričakovati, da bo ob vsaki uri Duh Kristusa pokazal skupnosti nove poti, da pričakujemo, da se bodo nova vrata kmalu odprla, računati, da lahko Duh vsako uro spremeni zlo v dobro, upati, da bo vsako uro nemogoče postalo mogoče, in nikoli reči ‘kasneje!’, ampak vedno ‘zdaj!’« (Jesus of Nazareth, Collegeville 2012, 306). Bratje, ta ‘zdaj’ je pred nami! Če se vrnemo k svoji poklicanosti biti manjši in bratje na pristen način, tako da poslušamo vstalega Kristusa in dovolimo, da se njegove besede v nas ukoreninijo, potem se bo spolnila Izaijeva obljuba – oni »se ne vračajo tja [v nebo], ne da bi napojili zemljo, jo naredili rodovitno in brstečo …«
Blagoslovljeno veliko noč vam vsem!
Rim, 19. marec 2016, slovesni praznik sv. Jožefa
Br. Michael Anthony Perry, OFM
generalni minister