Hrepeneti po življenju

1

Božično pismo generalnega ministra OFM

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.
Zbudil si silno radost,
naredil si veliko veselje.
(Iz 9,1-2a)

Dragi bratje in prijatelji frančiškanske družine,
Gospod naj vam da svoj mir!

Z velikim veseljem se pridružujem mnogim voščilom za božične in novoletne praznike. Živimo v času zgodovine, ko se zbirajo na obzorju nevihtni oblaki, ki prinašajo s seboj strašno trpljenje in negotovost. Kriza več kot petinšestdesetih milijonov naših bratov in sester, ki bežijo iz svoje domovine, razkriva globino človeškega trpljenja, pa tudi meja, ki jih ljudje postavljajo pri izkazovanju gostoljubja in sočutja. To še zlasti velja za določene predele Bližnjega vzhoda, Afrike, obeh Amerik, Azije in Evrope. Ne moremo bežati ali se izogniti pred zahtevami, ki jih pred nas postavljata naša človečnost in vera. Niti ne smemo bežati pred odgovornostjo za spreminjanje našega načina življenja do te mere, da bi spoštovali in obvarovali našo Mater Zemljo, ki je naš skupni dom. Učlovečenje nas vabi, da na stežaj odpremo vrata svojega srca in svojih samostanov ter izkazujemo pravičnost in ljubezen do vsega, kar živi. S tem bomo izrekli dobrodošlico betlehemskemu Otroku, Luči sveta: Jezusu.

Z vami želim sedaj podeliti pismo, ki sem ga prejel od neke družine, ki živi v Alepu. Izredno trpijo spričo vojne in nasilja, toda še vedno hrepenijo po življenju, ljubezni, upanju in tisti zvezdi, ki še vedno žari na Vzhodu.

Naša imena so Toni, Roula in Edma – oče, mati in hčerkica. Smo krščanska družina. Rojeni in vzgojeni smo v Alepu. Odkar se je začela vojna, že več kot pet let nazaj, so naše razmere povsem spremenjene.
Prej smo živeli v blagostanju, miru in spokojnosti. Zdaj pa na žalost živimo v strahu in žalosti, obkroženi z vojno, ki je globoko prizadela vsakega od nas. Poleg pomanjkanja pitne vode, elektrike in zdravstvene oskrbe, največ trpljenja povzročijo rakete, ki padajo na naše hiše, bolnišnice, šole … Trikrat smo morali zapustiti svojo hišo, ker jo je razdejala raketa. Bežali smo iz ene hiše v drugo in nato še v neko tretjo. A celo potem smo morali še enkrat zapustiti dom. Tretjič smo se ravnokar vselili, ko so udarile rakete. Po čudežu se je moja hči izognila smrti. Znašli smo se torej v hiši, ki je bila napol porušena in potrebna popravila.
V tem brezupnem položaju smo se res počutili kot sv. Družina. Bili smo kot Jožef in njegova noseča žena Marija, ki sta hodila od hiše do hiše po Betlehemu in nista našla prenočišča. Toda v teh težkih okoliščinah je prišla k nam Cerkev, naša Mati, in ostala z nami. Pokazala je, da je blizu vsem, ki trpijo. Izkusili smo ljubezen in prejeli praktično pomoč preko projektov za reševanje in podporo. Cerkev v Alepu nas je sprejela z dobrodošlico kot nazareško družino. Sama cerkev je reven in preprost kraj, toda tu ljudje doživijo topel sprejem in dobijo zatočišče ter varnost. Topel sprejem in takojšnja pomoč sta nam omogočila, da smo ponovno občutili nekaj miru. Prav tako kot pri sv. Družini: v nas se je porodilo tisto najboljše – Jezus.
Moje misli se vrnejo k majhnemu božičnemu prizoru. Velika krščanska družina pa je razširjena po vsem svetu. Kar se tiče moči in orožja je dovolj revna, toda močna in bogata v Gospodu. Pomislim na družine po svetu. Na vse vas, kristjane. Želim vam blagoslovljen božič in srečno novo leto. Molim, da nikoli ne bi bilo treba ne družini ne kakšnemu posamezniku živeti v vojni, tako kot smo to morali mi. Molim, da bi vsaka družina in vsaka oseba okušala lepoto, veselje in mir, s tem ko bi doživeli sprejetost, ljubljenost in pomoč – nekaj, kar smo mi sami doživeli iz prve roke.
(družina iz župnije sv. Frančiška v Alepu)

Zahvaljujemo se Bogu za pričevanje vere, upanja in ljubezni, ki se je pokazalo v življenju Tonija, Roule in Edme. Dvignimo svoj glas v molitvi za brezštevilne milijone bratov in sester, ki so morali zapustiti domove in domovino ter iščejo prostor, kjer bi bili dobrodošli, kjer bi lahko znova doživljali svoje dostojanstvo in živeli v mirnih pogojih in kjer bi lahko sodelovali pri oblikovanju takšne prihodnosti, ko ne bi bilo več nepravičnosti, vojne, trpljenja in grožnje našemu skupnemu domu.

Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
Večni Oče, Knez miru.
(Iz 9,5)

Blagoslovljen božič in srečno novo leto!

V Rimu, 22. decembra 2016,
na obletnico smrti sv. Frančiške Ksaverije Cabrini,
zavetnice priseljencev.

br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik

Prot. št.: 107138

Posted in OFM

One thought on “Hrepeneti po življenju

  1. Kako žalostno in pretresljivo …toda obenem polno vzpodbude k dobremu…Prelepi pismi…Božji glas, Božji klic …nam na nežen, milo roteč način govori naj vendar odpremo oči,um, srca in dlani. Kdo od nas kristjanov bi danes mogel in upal reči, da mu ni mar za trpljenje in težave beguncev? Kdo bi znova odslovil Sveto družino brez pomoči? Kdaj vendar bomo kristjani sposobni pogledati preko svojega “plota”, združiti svoje moči in svoj glas in se načrtno in odločno uprli nasilju, diskriminaciji in trpljenju naših bratov in sester?
    Kaj pa jaz osebno lahko storim? Če res drugega ne, se odpovem kakšnemu priboljšku…,ali lahko vsaj dvignem svoj glas…, ali pa vsak dan molim za vse te trpeče družine….in za mir. Skušam v tem , včasih tako mrzlem, temačnem in nepravičnem svetu živeti svojo krščansko vlogo, praktično in dejavno življenje kristjana…vsaj v svojem okolju in danosti….in prižigati vsaj majhne lučke miru, upanja in ljubezni. Darovati ljubezen in sočutje za vsakogar, ki mi je poslan na pot pa če je kristjan ali ne….Poiskati svojo pot, svoj način kako lahko pomagam in res dvigniti svoj glas in odločno obsoditi zlo!

Dodaj odgovor za Sonja Lomovšek Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

BOŽJI NAM JE ROJEN SIN!

ned Dec 25 , 2016
Pismo provincialnega ministra ob božiču Svetilke ugašajo, polnoč kipi… Rojen si, Učlovečeni, Ponižni! Kako mi v duši nocoj vse žari in Luč govori, da v uboštvu je sreča, mir in spokojnost, ki ljubezen poveča do sladkih širin darovanja… Praznim dlani, da bi v tišini svete noči svobodno zazibala Tebe! Nataša […]

Morda vas zanima

Ne prezrite

Najnovejši prispevki

RSS
Facebook
YouTube