Frančiškanski duhovnik in glasbenik: organist in skladatelj
P. dr. France Ačko (1904-1974)
Po kar dveh obletnicah: 120-letnici rojstva in 50-letnici smrti (2024) sta frančiškanova duh in glasba še vedno živa …
Slovenski frančiškanski duhovnik in glasbenik, orglavec, zborovodja in predvsem skladatelj cerkvene (zbori, kantate, maše) in posvetne glasbe je bil rojen kot Ludvig Gvido France Ačko 23. julija 1904 v Mariboru. France se je rodil kot peti, zadnji otrok v družini očetu Alojzu in materi Jožefi (roj. Brus). Ko je bil star tri leta, mu je umrla mati. Po ljudski šoli in nižji gimnaziji (1910-1920) v Mariboru je vstopil v frančiškanski red. V letih 1914-20 je obiskoval pouk violine pri tedaj zelo uveljavljenem Nemcu Johannu Grögerju (v Mariboru). Ob koncu (1. svetovne) vojne je France leta 1918 sodeloval pri obrambi severne meje kot najmlajši – 16-letni Maistrov borec. V letih 1920-21 je v Nazarjah opravil enoletni noviciat[1] in prve zaobljube, nato pa je do 1925 bival in se šolal v kamniškem samostanu. Tam je obiskoval višjo gimnazijo in 1925 maturiral. Istega leta je odšel v Ljubljano in naredil slovesne zaobljube, glasbeno pa se je izobraževal pri sobratu, frančiškanu patru Hugolinu Sattnerju. V tem času je tudi začel študirati na ljubljanski Teološki fakulteti. 1928 je prejel mašniško posvečenje Študij je zaključil 1930 in pel novo mašo. Kot kaplan in subsidiar[2] v ljubljanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju je pričel svoje mašniško življenje in delo. Obenem pa je pričel s študijem na ljubljanskem glasbenem Državnem konservatoriju. Izobraževal se je pri Mateju Hubadu (solopetje), Stanku Premrlu (orgle in harmonija), Janku Ravniku (klavir) in Lucijanu Mariji Škerjancu (kompozicija). Po dveh letih je ta študij opustil. V ta čas sodi tudi Ačkova politična dejavnost. Bil je zagovornik Krekovega krščanskega socializma, duhovni vodja taborniške organizacije Borci in gornik.
Na cerkvenem področju tudi ni zaostajal. Na misijonih je veljal za cenjenega pridigarja. Po Sattnerjevi smrti (1934) je v cerkvi Marijinega oznanjenja postal vodja kora. 1937 se je vrnil v Kamnik kot kaplan. Do 1941 je zasebno študiral kompozicijo pri Srečku Koporcu. Zlasti to je največ vplivalo na Ačkov nadaljnji glasbeni razvoj. V letih 1938-41 je bil katehet v uršulinski meščanski šoli v Mekinjah (Kamnik), 1940-41 pa tudi na deški ljudski šoli v Kamniku. 1941 se je z začetkom vojne umaknil v Ljubljano, nato na Kurešček, za tem pa v Rim, kjer je (1941-43) na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo študiral gregorijanski koral in kompozicijo. Že po prvem letu je diplomiral iz korala, po drugem pa še iz kompozicije. 1943 se je vrnil v Ljubljano, bil aretiran in prebil štiri mesece v nemškem zaporu. Potem je dve leti bival v Ljubljani, da bi 1946 prevzel župnijo Dobrova pri Ljubljani. Odtlej pa z nekaj preselitvami vseskozi v Ljubljani, na Viču. 1952 se je spet vrnil v Rim, nazaj v Ljubljano pa spet v Rim, kjer je doktoriral na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo iz kompozicije s temo o življenju in delu p. H. Sattnerja (1954). 1964 je v Ljubljani postal član Škofijskega glasbenega sveta in kolavdator[3] zvonov in kar je opravljal tudi zunaj Ljubljane. Imel je zelo tenek, absolutni posluh. Do 1966 je bil v viški cerkvi sv. Antona Padovanskega vodja kora. 1968 je doživel hudo prometno nesrečo in od takrat naprej je vidno pešal. Zato je moral opustiti številne dejavnosti, prenehal pa je tudi skladati. Umrl je v Ljubljani 30. dec. 1974 star komaj dobrih 70 let in kjer je (na Žalah) tudi pokopan.
V svojem ustvarjenem opusu nima po številu veliko skladb. Toda, kar je ustvaril in zapustil, je tehtno v cerkvenem in siceršnjem slovenskem glasbenem opusu polpretekle dobe. Vse od njegovega prvenca (1923), ko je zložil antifono[4] Te Joseph, je v Ačkovi bibliografiji zabeleženih še 11 spisov (največ v CG in Novi poti), 11 vokalnih[5] del (samospevi: Dve pesmi za glas in klavir, 1938; zbori; Missa solemnis za mešani zbor, soli, orkester in solistične orgle, 1941; Slovenska maša za mešani zbor in orgle, 1948; Requiem za bariton in orgle, 1948 idr.), dvoje glasbeno gledaliških del: komična opereta Svojeglavček/Nagajivček (1939) in nedokončana ter izgubljena opera Alenčica, 8 inštrumentalnih del (Uvertura za orkester, 1941-izvedena tudi v Bolgariji/Sofiji, 1942; Sonata za orgle, 1943-1962, traja celo uro-v celoti še ni bila izvedena; nedokončani Godalni kvartet idr.). Skladbe je objavljal v revijah, zbirkah in samozaložbi, prav tako pa so se v rokopisu ohranila njegova teoretska dela: Noel/moderna harmonija, Uvod v koral/šola za koral-tipkopis, Oblikoslovje (1960), prevod Nauka o glasbi Antona Reiche v petih knjigah-rkp. idr. Gre predvsem za estetsko lep in glasbeno tehten opus. Medvojni (nemški) okupator mu je odvzel veliko del-rokopisov, kar je velika izguba za celovito ovrednotenje Ačkove glasbe v okviru Slovenike; tudi za otroške in mladinske zbore. V bogoslužni pesmarici in molitveniku Slavimo Gospoda (Celje, Mohorjeva družba, 1988) je ohranjenih in objavljenih pet Ačkovih pesmi. Njegov je svojstven Ačkov Oče naš, ki je izšel v seriji Musica nova sacra Slovenica v Edicijah Društva slovenskih skladateljev (1996). Zbirka je bila posvečena takratnemu papeževemu obisku v Sloveniji. Nove harmonizacije in umetniške obdelave na Ačkovo glasbo so prispevali tehtni slovenski skladatelji »nove« dobe: Andrej Misson, Maks Strmčnik, Ivan Florjanc, Jože Trošt, Ambrož Čopi in Alojz Srebotnjak. Še največ pa v tem obujanju Ačkove tostranskosti pomeni Ačkov zbornik, ki ga je v imenu uredniškega odbora uredil in napisal br. Simon Peter Berlec (Ljubljana: založba Brat Frančišek, 1999).
Franc Križnar
[1] Leto preizkušnje ob vstopu v redovno življenje.
[2] Pomočnik.
[3] Strokovni preglednik, odredbodajalec in potrjevalec.
[4] Koralni spev, kratka melodija v katoliški liturgiji.
[5] Pétih.
