Pismo provincialnega ministra za božič 2017
Božič je bil svetemu Frančišku najljubši od vseh praznikov, ker ga je spominjal, da je Bog postal meso našega mesa in kost naših kosti. Tisti božič v Grecciu je bila Frančiškova ljubezen do Jezusa tako goreča, da se mu je Betlehemsko dete prikazalo živo, smejoče se v njegovih rokah. Pogledal ga je, stisnil k srcu in občutil njegovo nežno ljubezen. Poljubil ga je in položil v jasli. Božji otrok je pogledal Frančiška in Frančišek je ta pogled doživel, kot bi Jezus izgovoril njegovo ime.
Takšna je še danes čudovita moč Jezusovega pogleda. Ustvarjalna moč. Daleč od tiste, ki gledanega poniža v stvar. Jezus tistega, ki ga gleda, poveličuje. Jezusov pogled je luč, ljubezen in resnica. Kdor je opažen, se ogleduje v tej luči, v tej ljubezni in v tej resnici. V njegovem pogledu vsakdo vidi svojo neskončnost. Kdor prestreže Jezusov pogled, postane na novo ustvarjen, postane novo bitje. Od tukaj vse izhaja: to je izkušnja milosti, ki spreminja, biti ljubljen brez zaslug. Jezusov pogled je tudi danes odločilen. Živimo iz njega. V njem smo se rodili, spomin nanj ohranja našo zvestobo in prinaša življenjsko moč. Jezusov pogled nam pomaga, da se tudi mi med seboj gledamo z naklonjenostjo.
Jezus nas uči, naj imamo pogled, ki želi sprejemati, spremljati in varovati. V Grecciu se je sveti Frančišek spremenil v božji pogled. Tako kot je gledal Jezusa v jaslicah, tako je gledal ljudi in stvarstvo.
V Grecciu je sveti Frančišek božjega otroka stisnil v objem. Z objemom sta drug drugega sprejela v svoj srčni krog. Objeli sta se njuni telesi, objela sta se tudi njuna nasmeha. V objemu sta molče drug drugemu izgovorila množico besed. Molčeča govorica objema je najstarejša govorica na svetu.
Pogled v božjega otroka nas vedno znova sprašuje, koliko smo še ljudje? Ljudje s toplim srcem in s solidarnimi rokami, ki znajo objemati? Ljudje z očmi, ki se znajo čuditi in odkrivati čudeže življenja? Ljudje, ki še znajo sanjati in z drugim ravnati lepo.
Božji otrok v jaslicah nam pokaže nežno božjo ljubezen. Ta ljubezen ne prihaja z močjo. Nobenemu otroku in tudi Bogu otroku ne smemo govoriti z glasnimi besedami, ampak samo nežno in tiho. Nežnost pomeni bližino do Boga in do človeka. Ko smo nežni, se odluščimo iz svojega oklepa. S tem postanemo ranljivi. Nežnost je dimenzija življenja, ki gre v globino in pod kožo. Samo z blagoslovom nežnosti je v odnosih prisotna mehkoba, ki je pogoj, da se lahko resnično srečamo, začutimo in povežemo. Nežnost vodi človeka v čisto podarjenost. Nežnost je izraz tiste ljubezni, ki se je osvobodila sebičnosti. Nežnost je svetega Frančiška privedla do tega, da je pred Bogom, človekom in stvarstvom drhtel v neizmernem občudovanju in v strahu, da ne bi nobenega od teh prizadel in tako izgubil njihovo bližino.
Bog je pokazal dva načina, kako nas ljubi. Prvi način je pokazal v stvarjenju. Vse stvarstvo je en sam dar: dar je naše življenje; dar so rože, zrak, sonce, luna, zvezde in vse vesolje. Drugi način pa je veliko težji od prvega: pozabljati nase in trpeti za ljubljenega. Tako nas je Bog ljubil v svojem učlovečenju. Sv. Pavel govori o učlovečenju kot o odrekanju samemu sebi, kar je Sin izvršil s tem, da je sprejel nase podobo hlapca (prim. Flp 2,7). Bog se ni zadovoljil s tem, da bi nas ljubil samo s svojo darežljivostjo, ampak nas je ljubil tudi z ljubeznijo, ki se žrtvuje do konca. Sveti Frančišek je želel ljubiti na oba načina, zato je na gori La Verni prosil za dve milosti: za doživetje one bolečine, ki jo je Kristus trpel na križu in za občutje tiste neizmerne ljubezni, zaradi katere se je Božji Sin podal v trpljenje.
V Grecciu vidimo Frančiškove roke, ki objemajo božjega otroka. Ta pogled je ganljiv, saj je poln ljubezni in božjega dotika. Z enako ganjenostjo pa glejmo tudi Frančiškove roke zaznamovane s Kristusovimi ranami. V njih je enaka mera ljubezni in božjega dotika.
Želim blagoslovljen božič!
p. Marjan Čuden
Provincialni minister