Ne bojte se! Pojdite in pričujte: vstal je!

Pismo generalnega ministra za veliko noč 2012

Dragi bratje in sestre:
Gospod naj vam da mir!

Velika noč je, dan, ki ga je naredil Gospod (prim. Ps 117). Njega, ki je bil obešen na drevo, je Bog obudil. Nam je bila zaupana naloga, naj oznanjamo in pričujemo, kar se je zgodilo (prim. Apd 10,39-40.42). To je naše poslanstvo: vsem oznanjati veliko novico, ki je spremenila usodo zgodovine: Jezus je trpel pod Poncijem Pilatom, umrl in bil pokopan, tretji dan je vstal in živi za vedno.

V mesecu oktobru letos bo Cerkev imela novo škofovsko sinodo, na kateri bom imel zadovoljstvo sodelovati v imenu Zveze generalnih predstojnikov. Tokrat se bo sinoda ukvarjala z novo evangelizacijo. Vrnimo se malo v zgodovino. Tema evangelizacije je že bila predmet sinodalnega razmišljanja leta 1974, ko so se očetje ukvarjali z evangelizacijo v sodobnem svetu. Sad te sinode je bila apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi Pavla VI., eden največjih papeških dokumentov 20. stoletja. V tem dokumentu, posebno v drugem poglavju, se je papež vprašal: kaj pomeni evangelizirati? Na vprašanje je odgovoril v točki 24, trdeč, da gre za zahtevno pot, ki jo sestavljajo različne prvine: “prenova človeštva, pričevanje, izrecno oznanilo, privolitev srca, vstop v skupnost, sprejem znakov, apostolsko delovanje. Te prvine se lahko zdijo nasprotujoče in celo izključujoče. V resnici pa se dopolnjujejo in se med seboj bogatijo. Vsakega izmed njih je treba vedno gledati v združenosti z drugimi.”
Evangelizacija je ostajala eden prednostnih pozornosti papeževanja Janeza Pavla II., ki je zaskrbljen zaradi pojava sekularizacije skoval izraz nova evangelizacija: “nova v gorečnosti, nova v metodah, nova v izrazih” (Haiti 1983). V apostolski spodbudi Pastores dabo vobis se papež vrača k tej temi in zatrjuje, da nova evangelizacija zahteva novo gorečnost, nove metode in nov jezik, da se oznanja in pričuje za evangelij.
Benedikt XVI., ki je sprejel pričevanje svojih prednikov, je poudaril temo nove evangelizacije, ko je z motu proprio Ubicumque et semper ustanovil nov dikasterij z namenom pospeševati prenovljeno evangelizacijo v deželah starodavnega krščanskega izročila, ki doživljajo progresivno sekularizacijo in “mrk Boga”. In tako pridemo do sinode leta 2012. Kakor sem dejal, se bo ukvarjala z novo evangelizacijo. Od tod se poraja vprašanje: kako se pripravljamo na ta cerkveni dogodek in kako, na kak način, dejavno sodelujemo v njem?

Kapitelj leta 2009 nas je povabil, naj z življenjem in besedo vračamo dar evangelija. V dokumentu Nosilci daru evangelija nas je kapitelj spomnil, kako “se bratstvo vse od prvih dni odkriva poklicano k oznanjevanju tega, kar živi” (št. 7), evangelija, daru ki je na njegovem začetku (prim. št. 6). Spomnil nas je, da smo poklicani, naj “sprejmemo dar evangelija in ga ustvarjalno vračamo […], ko hodimo po cestah sveta kot manjši bratje evangelizatorji s srcem, obrnjenim h Gospodu” (št. 10). Opozoril nas je, da nedejavnost in pat pozicija, “ki grozita, da bosta ohromila vsak evangelizacijski dinamizem,” lahko včasih pokažeta “krizo vere, ki zadeva nekatere izmed nas” (št. 12). Spomnil nas je na dejstvo, da moramo kreniti na pot (prim. št. 11); iti čez vse vrste antropoloških, kulturnih, verskih in zemljepisnih meja; v skladu z logiko daru (prim. št. 12) moramo biti ustvarjalni (prim. št. 9); govoriti moramo razumljiv jezik, ki upošteva komunikacijske zakonike sodobnega sveta in sporočilo, ki ga želimo posredovati, narediti razumljivo (prim. št. 16); imeti moramo simpatijo do našega sveta (prim. št. 7) in upoštevati družbeno-kulturno stvarnost naših ljudstev (prim. št. 14), da bomo lahko “utelesili evangeljsko sporočilo v različnih kontekstih, v katerih živimo” (št. 16). Končno nas je spomnil na okvir, znotraj katerega moramo umestiti svojo evangelizacijo. Podpirati jo mora močno izkustvo Boga, vršiti jo moramo iz bratstva in kot bratstvo, v sodelovanju z laiki in Frančiškansko družino, pri čemer moramo dati prednost nečloveškim samostanom, težkim, tveganim področjem in bližini z najbolj ubogimi, trpečimi in izključenimi (prim. Naročilo 13). Cel program in metodologija. Zato nadaljujmo z vprašanjem: kaj to prinaša s seboj?

Če zelo skrčim, bi rekel, da nova evangelizacija zahteva predvsem strast za Besedo. “Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal,” piše Pavel (1 Kor 9,16). Evangelizacija ni nekaj neobveznega, ampak me osebno zadeva. Ne morem biti kristjan, ne morem biti redovnik, ne da bi evangeliziral. Kdorkoli je srečal Gospoda in je doživel Vstalega, tega izkustva ne more zadržati zase, ampak čuti potrebo, da ga sporoča, da ga vrača drugim. Nova evangelizacija zato govori o močnem izkustvu, ki usposobi lastno istovetnost, vplete celotno osebo in vključuje tudi, da samega sebe čutimo in razumemo samo iz takšnega služenja. Vse to vodi k navdušenju, k odkritju, da se v tem služenju skriva resnični jaz, tisto, kar sem, in tisto, kar sem poklican biti. In če je navdušenje, potem bo evangelizacija napredovala tako v apostolskem življenju kot v samostanski odmaknjenosti, z ustvarjalnostjo, s fantazijo, s popolno predanostjo in velikodušnostjo, v katerem koli obdobju življenja, tudi v bolezni in telesni slabotnosti, čeprav na različne načine.
V teh dneh mi je neki brat, ki je do pred kratkim deloval na misijonskem področju, dejal: “Vedno sem mislil, da je moje življenje za misijone. Sedaj, ko sem se zaradi bolezni vrnil, sem odkril, da me Gospod kliče, naj ostanem misijonar v sedanjem položaju. Še naprej hočem biti misijonar. Svoje življenje in svoje trpljenje darujem za misijone, za širjenje evangelija.” Ta brat je tako kot Pavel odkril, da je evangelizacija njegovo življenje. Koliko bratov sem srečal v teh letih, ki so odkrili isto! Za vse te se ne neham zahvaljevati Gospodu.

Kakor vsako poslanstvo tudi nova evangelizacija izvira iz odnosa in ne zgolj iz neke samozadostnosti. Odgovoriti na klic nove evangelizacije pomeni čutiti, da nas je poklical, osvojil in spodbudil Gospod, ki nas, kakor toliko prerokov, vleče iz našega majhnega sveta, narejenega iz malih ali velikih varnosti, in nas postavlja pred svet, ki je berač smisla, žejen polnosti, z eno samo gotovostjo, da je On pred nami: glej, pošiljam te, ne boj se, vedno bom s teboj. V teh letih služenja vesoljnemu bratstvu sem srečal brate, ki so iskali samouresničenje v različnih evangelizacijskih nalogah, pa so na koncu odkrili samo globoko notranjo praznino in močan občutek da so izgubljali čas. Istočasno sem srečal brate, ki so se v zavesti, da ubogajo klic, angažirali brez pridržkov za vračanje daru evangelija bližnjim in oddaljenim (prim. Ef 2,17), in čeprav so se čutili nekoristni služabniki, kot vsak delavec v Gospodovem vinogradu (prim. Mt 20,1-16), so videli, kako je Gospod dal, da je seme evangelija raslo, dokler ni rodilo obilnih sadov (prim. Mr 4,8).
V novi evangelizaciji ne sme manjkati zavest, da smo povabljeni. Tedaj bomo navdušenje za evangelij živeli kot nujnost, kot resnični bivanjski imperativ, ki vodi k temu, da vse življenje položimo v službo Božje zavzetosti za človeštvo. Samo iz te zavesti se življenje samo, podprto z močnim izkustvom Boga, ki “priganja” in “obvezuje”, naj krenemo na pot, spremeni v evangelizacijo, in vernik tako kot Frančišek postane “živi evangelij”, “živa eksegeza Božje besede” (Verbum Domini 83). Le iz globokega prepričanja, da smo poslani, bo evangelizacija nehala biti preprosto pastoralno “delo” ali zgolj človekoljubno dejanje in se pretopila v veliko ljubezen in skrb za drugega, ki nas bo vodila, da bomo delili zaklad, ki smo ga našli (prim. Mt 13,44).

Ne bomo dovolj poudarili potrebe po močnem izkustvu Boga, da bi bili resnični evangelizatorji. Samo preko trajnega stika z Njim, samo kadar Beseda gori v naši notranjosti, kakor je bilo v primeru emavških učencev, bomo tekli oznanjat veselo oznanilo (prim. Lk 24,32-33). Samo kadar se bomo pustili srečati Vstalemu, se bodo naša vrata, zaprta zaradi strahu ali usodne vdanosti v usodo (včasih sem slišal reči: v tem položaju se ne da nič narediti), odprla na stežaj. Brez strahu pred tistim, ki more umoriti telo, ne pa duše (prim. Mt 10,28), bomo z novo gorečnostjo, drznostjo in pogumom, bolj pokorni Bogu kot pa ljudem (prim. Apd 4,19), pričevali zanj, ki je bil po trpljenju in smrti postavljen na Očetovo desnico ter živi na vekomaj (prim. Apd 3,15). Tedaj ne bo treba čakati na nove metode, ki jih zahteva nova evangelizacija.
Ko se zadržim pri lepi in veliki misijonski epopeji reda, posebno na Daljnem Vzhodu in v Amerikah, in ko mislim na brate, ki se v lastni kulturi ali drugod neutrudno angažirajo v delu za evangelizacijo, moram misliti na ljudi, ki so močno zaljubljeni v Jezusa. Ta ljubezen jih je vodila, da so tako kot Pavel postali “vsem vse” (1 Kor 9,22). Ljubezen do Jezusa, globoko duhovno izkustvo, zaznamovano z osebnim srečanjem z Njim, izviranje resnične in globoke motivacije pripelje nekoga do tega, da dela za odrešenje bratov in se popolnoma posveti evangelizaciji.

Navdušenje za Kristusa in navdušenje za človeštvo, to dvoje zahteva nova evangelizacija. Ne prvo brez drugega in ne drugo brez prvega. Navdušenje za Boga nujno vodi k navdušenju za človeka, otroci nebes in otroci zemlje, kakor pogosto rečemo. Čutim potrebo, da spomnim na nujnost izhoda iz naše duhovne rahitičnosti. Napočil je trenutek, da se zbudimo iz spanja, da damo poln pomen našemu življenju, da izkusimo odrešenje: to je ura nove evangelizacije, ki se začne s tem, da pustimo da se evangelij naseli v nas, ob privolitvi, da spremeni naše srce, kakor je spremenil srce Frančiška in tolikih naših bratov in sester.
Govori se, da je današnja mladina zasedena in malodušna. To pravijo odrasli. Kaj pa o nas govorijo mladi? Da morebiti ne govorijo istega, kar mi govorimo o njih? Mislim, da so mnogi mladi, tudi med mladimi brati in mladimi sestrami, žejni duhovnosti, resnice, pristnosti, doslednosti; da obstaja občutljivost za velike vrednote in iskanje novih vrednot, navdušenje za Kristusa in navdušenje za današnjega moškega in žensko. Prepričan sem tudi, da vse to najdemo tudi v mnogih odraslih. Prav tako pa sem prepričan, da je v enih in drugih preveč dušečega realizma, utrujenosti, navajenosti.

Mislim, da je nujno, da začnemo čutiti, da smo naslovniki nove evangelizacije, obnovljenega oznanila kerigme, prvega oznanila, da bi potem na sistematičen in ne samo točen način poskrbeli, da bi ga oznanili drugim. Mislim, da je potrebno, da sami prvi najdemo besede upanja, razloge za nadaljevanje poti, z lahkim korakom in neovirano hojo (prim. 2 KlPNP 12), da bi potem še drugim ponudili isto pot upanja. Mislim, da je potrebno, da najprej sami doživimo Boga, ki ga je razodel Jezus, da bi mogli tistim, ki Ga iščejo, in toliko jih je, ponuditi živete odgovore in ne samo velikih doktrinarnih odgovorov, ki so brez življenja. Nova evangelizacija se ne more uresničiti z gesli ali z besedami, ki so jih pripravili drugi. Potrebuje priče, ki sporočajo to, kar so videli, slišali, kar so otipali (prim. 1 Jn 1,1-3); potrebuje priče, ki se ne prilagodijo sedanjemu družbenemu kontekstu iz strahu, da bi bili zavrnjeni, saj bi s prilagajanjem tvegali, da bi bili nevidni ali zgolj težko prepoznavni kot učenci in misijonarji, neučinkoviti in premalo prodorni, premalo preroški in premalo misijonarski.

Potrebno je graditi steze uvajanja v vero, ne da bi sami sebe izključili iz teh poti ali imeli za samoumevno to, kar ne more biti tako. Kakor pravi Benedikt XVI. v motu proprio, s katerim je napovedal leto vere, “predpostavka [vere] ne le, da ni več takšna, ampak je pogosto celo zanikana” Porta Fidei 2). “Kriza vere se je dotaknila mnogih ljudi”, nadaljuje papež; dodamo lahko, da včasih tudi nekaterih izmed nas. V tem kontekstu ne moremo dovoliti, da bi sol postala plehka in luč ostala skrita (prim. Mt 5,13-16). Ker smo poklicani evangelizirati, moramo najprej pustiti evangelizirati sami sebe. Šele potem bomo sekularizirano družbo lahko videli ne kot grožnjo, ampak kot priložnost, kot novi areopag za oznanjevanje živega Boga, tistega Boga, ki kljub temu, da ga mnogi ne poznajo, vseeno predstavlja zadnji, polni in dokončni smisel vsakega človeškega bitja.

Kako naj Ga oznanjamo v sekulariziranem okolju, v katerem živimo in ki gre zanesljivo preko meja Evrope? Tukaj je nekaj smernic:

– Postanimo odmev Božje besede. V novi evangelizaciji moramo govoriti z Bogom, govoriti o Bogu in dati glas Bogu, za katerega se zdi, da molči, in se zdi, da velikokrat ne posluša.
– Postanimo zgovorna tišina. Beseda in tišina se v evangelizaciji dopolnjujeta. Med nami obstaja nevarnost, da veliko govorimo o Bogu in malo poslušamo Boga, da veliko govorimo ljudem in jih malo poslušamo. Tišine nas je strah in vendar je potrebna; bežimo pred poslušanjem in vendar je pomembnejše kot kdajkoli. Kakor pravi sv. Avguštin, se skrivnost Boga svetuje, ponudi, okuša in se daje okušati. Odveč jo je pokrivati z besedo. Bolj moramo torej negovati naseljeno tišino, ki nas odpira skrivnosti Boga, razodeti v Kristusu, in ki utiša naše manipulacije Boga.
– Bodimo pomenljive podobe in priče, pomembne pripovedi in simboli. Naučiti se moramo umetnosti predstavljanja doktrinarnih vsebin na pripoveden in figurativen način. Posrednik nove evangelizacije uvaja druge v svet simbolov, v svet Besede, ki je postala pripoved, v svet slavljenja.
– Postanimo apostoli veselja. Leon Bloy pravi, da je “veselje nepogrešljivo znamenje Božje navzočnosti.” Če je evangelij veselo oznanilo, je novo evangelizacijo treba vršiti z nasmehom, ne z obrazom “velikega petka”. Apostol nas spominja, da je Božji Sin Božji “da” (prim. 2 Kor 1,18ss). Glasniki evangelija ne morejo biti “ne”.
– In vse naj se dogaja v bratstvu. Za nobenega redovnika, zlasti pa za frančiškana, noben evangelizacijski projekt ni individualen. Vedno evangelizira bratstvo. Nova evangelizacija mora torej potekati s pričevanjem bratskega življenja.

Oznanjevanje evangelija nas danes postavlja med missio ad gentes in novo evangelizacijo. Krize vere ne moremo zanikati. Včasih se kaže v brezbrižnosti, drugič v oddaljenosti od skupnosti verujočih. Res pa je tudi, da je med tistimi, ki pravijo, da so agnostiki in ateisti, veliko takih, ki iščejo Boga. To nam daje upanje in moč za nadaljevanje oznanjevanja evangelija, brez strahu in brez triumfalizma, pač pa z zaupanjem v moč Njega, ki ga oznanjamo vstalega in navzočega med nami, in v resničnost njegovega sporočila. Nova evangelizacija je povabilo, naj spoznamo, ljubimo in služimo ne neki stvari, še manj nekemu nauku, ampak osebi: Jezusovi osebi.
Velika noč je, pojdite, bratje in sestre, oznanjajte veselo oznanilo evangelija bližnjim in oddaljenim, z novo gorečnostjo, novimi metodami in novimi izrazi! Kristus je vstal! Zares je vstal! Veselo veliko noč!

Rim, 19. marca 2012

br. José Rodríguez Carballo OFM
generalni minister

Posted in OFM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

„MOJA NALOGA NI, DA VAS PREPRIČAM, AMPAK DA VAM POVEM“

sre Mar 21 , 2012
Pismo provincialnega ministra za Veliko noč 2012 „MOJA NALOGA NI, DA VAS PREPRIČAM, AMPAK DA VAM POVEM“ (Bernardka Soubirous) Dragi bratje, Gospod, ki je za nas umrl in je za nas vstal od mrtvih, naj vam podari velikonočni mir. Pismo za veliko noč vam pišem v Lurdu. Skozi okno sobe, […]

Morda vas zanima

Najnovejši prispevki