„MOJA NALOGA NI, DA VAS PREPRIČAM, AMPAK DA VAM POVEM“

Pismo provincialnega ministra za Veliko noč 2012

„MOJA NALOGA NI, DA VAS PREPRIČAM, AMPAK DA VAM POVEM“
(Bernardka Soubirous)

Dragi bratje,
Gospod, ki je za nas umrl
in je za nas vstal od mrtvih,
naj vam podari velikonočni mir.

Pismo za veliko noč vam pišem v Lurdu. Skozi okno sobe, ki je v tem tednu skupščine konferenc redovnikov in redovnic Evrope moja „celica“, vidim svetlobo sveč, ki gorijo pred Marijinim kipom pred votlino Massabielle, kjer se je pred dobrimi sto petdesetimi leti začel val nove evangelizacije, ki še vedno širi moč svoje privlačnosti po vsem svetu in vabi ljudi, naj pridejo k njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje.

Besede sem za naslov izbral zaradi tega, ker dokazujejo, kakšno osupljivo zrelost je v srečanjih z Marijo v tistih nekaj mesecih prikazovanj dosegla Bernardka, ki je bila takrat stara štirinajst let. Bila je nepismena in ni znala francoščine. Tudi pri prvem obhajilu še ni bila. Izrekla jih je policijskemu komisarju Jacometu, ki jo je zasliševal zaradi prikazanj in je naredil vse, da bi jo kakorkoli že ujel na besedi in izničil verodostojnost njenega pričevanja. „Moja naloga ni, da vas prepričam, moja naloga je, da vam povem.“ Bernardka, ki je pravkar pustila za sabo otroštvo, v katerem je bila bolj ali manj ves čas pastirica in malo tudi varuška manjših otrok, se ni bala praktično ničesar. Ne oblasti, ki so nasprotovale dogajanjem v Lurdu, ne policije, ki je naredila vse, da bi se ves „cirkus“ okoli votline nehal. Samo nečesa jo je bilo strah: da ne bi pozabila katere izmed besed, ki jih je povedala „Gospa“.

Ko se je veliko pred Bernardkinim časom začela uresničevati Jezusova napoved, da bodo njegove učence vlačili pred sodišča, jih zasramovali, jih izročali v smrt, se tudi apostoli niso bali. Nasprotno. Apostolska dela pripovedujejo, da so veseli odhajali izpred velikega zbora, ker so morali trpeti zaradi Jezusovega imena. In v njih je še trdneje gorelo spoznanje, da je treba Boga bolj poslušati kot ljudi.

Kje so vsi ti preprosti ljudje, ki so bili bliže dnu kot vrhovom družbe svojega časa, našli notranjo trdnost, to osupljivo svobodo duha in srca, ki jim je omogočala, da so mirno nadaljevali svoje poslanstvo, čeprav se je zdelo, da se je vse okoli njih zarotilo proti njim? Ta moč je bil Jezus Kristus. Bernardka se je malo pred tem vrnila iz bližnje vasi, kjer je preživela velik del svojega otroštva. Domov jo je pripeljala velika želja, da bi se pripravila na prvo sveto obhajilo. Lurški dogodki od februarja do junija 1858 kažejo, da je njeno pripravo na prejem prvega svetega obhajila prevzela Marija. Ko so jo pozneje vpraševali, kateri dogodek ji je prinesel večje veselje, prvo obhajilo ali videnje Marije, je ponovno, dozorela v molitvi in pokori, odgovorila s presenetljivo modrostjo: „Oboje me je napolnilo z velikim veseljem. Gre za stvari, ki se jih ne da primerjati, ker so neprimerljive.“ Tudi apostoli so se nasičevali s kruhom življenja, s katerim jih je prvič obhajal Jezus Kristus sam, pozneje pa so ostajali zvesti naročilu, naj to delajo v njegov spomin, in so tudi sami lakoto srca vedno znova tešili pri Gospodovi mizi.

Tako apostoli kot Bernardka so zaživeli globok odnos z osebo. Apostoli so vse zapustili, kakor se je pozneje izrazil Peter, da so lahko šli za Jezusom. Tudi Bernardko je neka skrivnostna sila pritegovala, da je morala ponovno in ponovno k votlini, in to kljub vsem preprekam, ki so jih ji postavljali. Prav odnos jih je do te mere spremenil, morda bi lahko rekli človeško in krščansko izzoril, da so bili pozorni na vsako besedo, ki so jo slišali. Beseda zanje ni bila samo sporočilo, neka posredovana vest, novica, ki vzame sapo, a jo že v naslednjem trenutku spustimo v pozabo, na njeno mesto pa stopi pričakovanje druge sapojemajoče besede, nobena izmed njih pa ne požene korenin, da bi jo mogli udomačiti, da bi se z njo zgodilo to, kar se je zgodilo z vrtnico Exuperyjevega Malega princa, ki je postala „njegova“ vrtnica. Ne. Za Bernardko in apostole je ta beseda zanje postala meso, postala je naloga, spremenila se je v poslanstvo najprej za nje same, kajti besedo so morali najprej sami uresničiti, tako da je postala življenje, šele potem pa je postala tudi poslanstvo k ljudem, ki jim je bilo treba povedati, kar so slišali od Jezusa, kar so slišali od Marije, ker je iz Božjega sveta stopalo v njihove človeške razmere.

Kako se je v Lurdu začela pot nove evangelizacije, katere klic še vedno vsako leto pripelje v Lurd šest milijonov ljudi? Kakor tolikokrat v odrešenjski zgodovini – praktično iz človeškega „nič“, ki da dovolj prostora božjemu „vse“. Ko so se začela prikazanja, je družina Soubirous doživljala svoje eksistenčno dno. Njen oče François je imel v najemu mlin. Ker pa strankam ni znal prav zaračunati, poleg tega pa mu je ob klesanju mlinskega kamna kamniti drobec priletel v oko, da je na eno oko oslepel, je družina mlinarjev bankrotirala. Naselili so se v nekdanji „ječi“, ki so jim jo za drobiž dali v najem. Šest ljudi je živelo na šestnajstih kvadratnih metrih prostora.

Mirno lahko ugotovimo, da so bili ljudje, katerih beseda se zaradi njihovega položaja človeško gledano ni mogla slišati izven njihove „ječe“. Ker je ta prostor imel samo eno okno, je bil tudi njihov „razgled“ majhen. Ker je v nekom iz te družine, v Bernardki, gorelo pristno hrepenenje po združenosti z Bogom, je Bog tudi v tem primeru, kot tolikokrat poprej, začel nov „izhod“ posameznika in človeštva iz hiše suženjstva v obljubljeno deželo.

Bernardka je ta izhod prvič doživela takrat, ko je začutila, da jo Marija spoštuje kot človeka. Sama je dejala: „Gledala me je, kakor oseba gleda drugo osebo.“ Božja bližina, ki jo je doživljala po Mariji, ji je podarila dostojanstvo, ki ga do tistega trenutka ni bila deležna nikjer in od nikogar. Pa najbrž podarila ni pravi izraz. Kajti človek je obdarjen z dostojanstvom od prvega trenutka svojega bivanja. Pravzaprav že prej, že v božji zamisli smo obdarjeni z vsem dostojanstvom bogupodobnosti, ki jo Stvarnik položi v vsakega človeka, ki se spočne na ta svet. Tako da je Bernardki trenutek srečanja z Marijo, ki jo je gledala, kot oseba gleda drugo osebo, samo razkrila tisto dostojanstvo, ki je bilo v njej, pa ji ga zaradi razmer nihče ni priznal. Do tistega trenutka ji nihče ni dal čutiti in še manj vedeti, da je človek, ki ima vse človeško dostojanstvo in je vreden spoštovanja.

Morda bi lahko rekli, da je tudi v tem primeru Bog znova naredil čudež počlovečenja. Ko se je Bernardka začela zavedati spoštljivega Božjega odnosa do nje, je začela tudi sama drugače srečevati ljudi – spoštljivo in samozavestno. Iz dveh razlogov. Po srečanju z Marijo je sama spoštovala sebe in zavedala se je, da besede, ki jih sporoča ljudem, niso njene, ampak so ji bile zaupane, da jih prenese kot sporočilo. Zato je znala s tako mirnostjo spregovoriti pred policijskim komisarjem Jacometom in po drugi strani s tako zaskrbljenostjo, da ne bi česa izpustila, pred krajevnim župnikom Peyramalom.

Dragi bratje. V zadnjih letih se v Cerkvi, v zadnjem času pa tudi v Cerkvi na Slovenskem, vedno več govori o novi evangelizaciji. Pri tem slišimo o nekaterih temeljnih načelih, na katerih naj bi nova evangelizacija slonela, da bi mogla začeti svojo pot med može in žene našega časa, za katere je Jezus Kristus postal tujec, ki so ga pozabili nekje med otroškimi spomini, ali pa je tujec, ki ga še nikoli v življenju niso srečali. Pri tem se mi zdi pomembno, da ne pozabimo, da so takšni trenutki potrebe po novi evangelizaciji bili že v preteklosti. Pravzaprav je vsako obdobje krščanske zgodovine poznalo neštete stranpoti, ki so se začele kristjanom, pa tudi duhovnikom in redovnikom zdeti „normalne“, pa vendar so bile slepa ulica v odrešenjski zgodovini. In v vsa ta obdobja so bili poslani možje in žene, ki v svojem odnosu do Boga in evangelija niso sledili duhu časa, ampak so postali zvesti poslušalci. Mnogokrat so brez izrecne obljube pokorščine s tako predanostjo zaživeli pokorščino Bogu, da so mogli v mišljenju družbe in utrujenega krščanstva naredili razpoko, skozi katero je mogel z vso silovitostjo vdreti Bog in ponovno uresničiti čudež izhoda.
Prva evangelizacija se je začela z živo vero apostolov in učencev, da je brez Gospoda njihovo življenje prazno. Edino resnično poslanstvo je: prinašati evangelij na vse konce zemlje, potem ko so ga sami v resnici zaživeli. Ko so v svojem življenju enkrat zares in dokončno srečali Boga, ni bilo ne stvari ne človeka, ki bi bil dovolj velik in dovolj pomemben, da bi mogel stopiti na njegovo mesto. Ko so doživeli svobodo odrešenosti, ni bilo ničesar več, kar bi jih vklenilo v sužnost. Lepo pravi tretjerednik Joseph Jägerstätter v poslovilnem pismu, ki ga na predvečer obglavljenja, ker ni hotel iti na fronto za Hitlerjev režim, z lastno krvjo piše ženi in materi: „Raje vklenjenih rok in svobodnega duha, kot pa prostih rok in vklenjenega duha.“ Zakaj? Ker je s svojim krščanstvom, s svojo vero v Boga in življenjem po tej veri mislil zares. Tudi vse nove evangelizacije v zgodovini so se začele v svobodi ljudi, ki so s Pavlom doživeli: „Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.“ In Kristus v njih, v Pavlu, v Frančišku, v materi Tereziji, pa v Bernardki Soubirous in v tolikih drugih, je začel novo pot oznanjevanja, ki je sporočilo evangelija, to je Boga samega prinesla ne samo na prag, ampak v srca ljudi. Drugače rečeno, na začetku nove evangelizacije je vedno osebno spreobrnjenje nekoga, ki so mu ljudje zaradi skladnosti med oznanilom in življenjem v resnici verjeli.

Z našo novo evangelizacijo ne bo nič drugače. Metode so pomembne, načini so dragoceni, analize so potrebne. Moč verovnosti pa ne prihaja ne iz metod ne iz načinov in ne iz analiz. Moč verovnosti prihaja iz odnosa z Bogom, ki s polnim plamenom zagori v osebnem spreobrnjenju vsakega izmed nas. Frančišek pred in po spreobrnjenju je imel čisto enake darove in sposobnosti. A šele po spreobrnjenju ni bil več samo zabaven in velikodušen, ampak je postal evangeljski. Prej so ga sprejemali zaradi premoženja in družabnosti, sedaj ga sprejemajo zaradi Boga, ki ga nosi v sebi. Spreobrnjenje bo tudi nas naredilo dovolj preproste, da bomo lahko postali nosilci Božjega sporočila, nosilci Boga samega. In ko bo Bog kakor za Frančiška tudi za nas postal naše vse, se bodo metode in poti nove evangelizacije same odpirale pred nami. Pravzaprav so že tam, samo vidimo jih še ne, ker še nismo zagledali vstalega Jezusa Kristusa v svojem življenju. Morda potrebujemo čudež sleporojenega: naj nam Gospod vrže blata na oči, da bomo spregledali – skozi smrt in temo in kamen in obup – veličastvo velike noči, neuničljivo bližino Vstalega in Živega.

Blagoslovljeno veliko noč, dragi bratje!

p. Stane Zore
provincialni minister

Posted in OFM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Duhovni poklici

sre Apr 11 , 2012
Frančiškanke Marijine misijonarke so pripravile 5 filmčkov, v katerih predstavijo naslednje poklice: Poklic duhovnika Poklic redovnika Poklic redovnice Poklic diakona Poklic laiške misijonarke Poglejte si kratek film o redovniškem poklicu: Vabimo tudi k ogledu naslednjih kratkih filmov.

Morda vas zanima

Ne prezrite

Najnovejši prispevki

RSS
Facebook
YouTube