Postanimo ponižni služabniki Boga, ki se je ponižal za nas vse

Pismo generalnega ministra za božič 2019

Dragi bratje, dragi prijatelji reda,

Naj vam Gospod nakloni mir!

Danes se vsemu ustvarjenemu vesolju pridružujemo v slavljenju in zahvaljevanju za čudovito Božjo ljubezen in usmiljenje, ki se je razlilo na nas po Jezusu Kristusu! Sporočilo preroka Izaija, ki ga slišimo v jutranjem bogoslužju na božični dan, sprejemamo za svojega:
Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas, vsi skupaj vriskajo, saj gledajo iz oči v oči Gospodovo vrnitev na Sion.

V teh besedah preroka Izaija je vrnitev starozaveznega ljudstva iz babilonskega izgnanstva v sveto mesto Jeruzalem prikazana kot skorajšnja resničnost, kot nekaj, kar se bo zgodilo. Ljudje so nanjo neizmerno težko čakali. Izčrpalo jih je dejstvo, da so morali živeti stran od svojih domov, izven svoje domovine, niso imeli ničesar svojega. Ko so se končno lahko vrnili v domovino, kar je opisano v Izaiju, so se znova znašli v težavah in trpljenju zaradi globoke, eksistencialne in duhovne izčrpanosti. Kmalu so spoznali, da ne morejo preprosto živeti od ‘ostankov’ vere svojih prednikov, vere, ki jo je bila prežemalo popolno zaupanje v Boga, ki je poklical Abrahama in Saro, Mojzesa in Mirjam, naj stopijo iz varnega območja in sprejmejo novo življenje in novo deželo, ki jim jo je obljubljal. Prav te ljudi so s svojimi zlorabami postopoma izčrpavali voditelji znotraj skupnosti – tako verski kot politični –, ki so se bolj ukvarjali s pridobivanjem moči in bogastva zase in družino in prijatelje, kot pa da bi živeli v poštenosti in duhovni resničnosti. Izčrpavali so jih zunanji pritiski, da se podredijo verskim, kulturnim, filozofskim in etičnim običajem svojega časa. Izčrpavalo jih je življenje v strahu, da bi izgubili svojo versko in kulturno identiteto in upanje v Boga, ki je njihove prednike izpeljal iz suženjstva v Egiptu v obljubljeno deželo ter jim zdaj ponudil priložnost, da se vrnejo domov.

Besede preroka Izaije je treba razumeti prav v tem kontekstu odtujenosti in oslabljenih vezeh vere in bratstva. Kljub vsem neuspehom je ljudstvu nekako uspelo ohraniti globoko hrepenenje po nečem – oziroma nekom –, ki bi jim prinesel sporočilo upanja, po Gospodovi vrnitvi v njihovo sredo, kajti šele, ko se bi Gospod vrnil na Sion, ko bi bil Gospod znova v središču vseh človeških in duhovnih skrbi, bi lahko ljudje spet našli pot k svoji resnični identiteti, svojemu resničnemu domu.

Kar je bilo nekoč resnično za starozavezno božje ljudstvo, je resnično še danes: Bog je tisti, ki začenja ta proces prenove, ki nas vodi na poti svetosti življenja, v vsakdanjem življenju iz vere in tudi v udejanjanju pravičnosti in Božjega miru. Mar ni ta prenova osrednji del božične zgodbe? Ali ni Jezus z učlovečenjem, s svojim prihodom med nas, ko je postal »eden izmed nas«, s svojo udeleženostjo pri novem pogledu na to, kako bomo lahko spet hodili v božji ljubezni, usmiljenju, pravičnosti, resnici in miru, osrednji del naše identitete krščanskih učencev in manjših bratov? Dragi bratje, odgovor na vprašanji bomo lahko odkrili šele, ko bomo zvesto živeli poklicanost, v katero smo bili poklicani in za katero smo bili izbrani in poslani.

Če se za trenutek vrnemo k Drugemu delu Izaijeve knjige, je dobro vidno, da bo z bojnega polja poslan glasnik s sporočilom, da je Bog zmagal in da je trpljenja njegovega ljudstva konec. Zdaj se lahko duhovno, moralno in psihološko pripravijo na vrnitev ‘domov’. V tej zgodbi pa pride do preobrata. Glasnik ni nihče drug kot Bog, ki zmagoslavno prihaja. Gospod se vrača! In na bojnem polju je priča spopadu med Bogom in vso človeško zgodovino. Bog ne prihaja le zato, da bi odrešil in odkupil Jeruzalem; Bog prihaja, da bi odrešil in odkupil vse narode in vso zgodovino: preteklost, sedanjost in prihodnost. Prerokovo sporočilo odpira Božjo ponudbo odrešitve za vsa ljudstva, vsem nam danes, ki je bila potrjena z Jagnjetovo krvjo. Odrešitev ni več omejena le na tiste, ki naj bi bili del prvotne ‘zaveze’. To so nezaslišane besede, krivoverstvo, saj dopuščajo, da Bog morda deluje tudi zunaj doktrinarno odobrenega in obredno očiščenega obsega ‘izbrancev’. Bog morda deluje celo v kulturah, ki še niso očiščene, ki so še vedno ‘na poti k svetosti’, ki so del počasnega procesa inkulturacije in očiščevanja. Bog morda celo dela z ljudmi, ki so ga izkusili in katerih razumevanje čaščenja in čaščenja samega ne razumejo ljudje, ki ne pripadajo njihovim kulturam in izročilu, vendar so to resnična dejanja čaščenja, ki vodijo k čaščenju edinega vesoljnega Stvarnika. Zmaga, ki jo tako oznanja Izaija na bojišču zgodovine, ni zmaga tega ali onega kralja, te ali one države, te ali one verske ali politične ideologije, te ali one kulture ali rase ali ljudi. Zmaga, ki jo oznanja Izaija, pripada le Bogu. Bog usmerja vse narode k sebi tako na različne načine, saj le en izraz ne more vsebovati tega, kdo je Bog in kakšni so njegovi načrti za ta svet.

Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: »Tvoj Bog kraljuje!«

Dragi bratje in prijatelji, tako smo prišli v samo osrčje božične zgodbe, ki jo danes praznujemo. Edinstveni dogodek učlovečenja, dejstva, da je Bog prevzel človeško obliko in se ponižal, da bi lahko vstopil v našo človeško naravo, je priča Božje odrešujoče ljubezni in milosti, Božje obljube, da bo postal del vsega življenja in ga odkupil brez izjeme. Mir, vesela novica in rešitev, o katerih govori prerok Izaija, so dokaz za to, da Bog kraljuje nad vsem, kar skuša deliti in uničiti nas in naravno okolje. Ta zmaga ne temelji na ideologiji moči, kot si predstavlja današnji svet. Gre za zmago, ki temelji na brezpogojni Božji ljubezni in usmiljenju, ki nima para v človeški zgodovini ali naravnem redu. Ta brezpogojna ljubezen in usmiljenje se ne izražata v moči in pravici, ampak v tistem, kar papež Frančišek imenuje »skrajna Božja ponižnost« (božična homilija 2014). Papež Frančišek nadaljuje:
To je ljubezen, s katero je tisto noč prevzel našo krhkost, naše trpljenje, naše skrbi, želje in slabosti. Sporočilo, ki so ga vsi pričakovali, ki so ga vsi iskali v globini svoje duše, ni bilo nič drugega kot Božja nežnost: Bog, ki nas gleda z očmi, polnimi ljubezni, ki sprejema naše uboštvo, Bog, ki ljubi našo majhnost.

Učlovečenje je v osnovi odnosni dogodek. Bog se odloča, da bo vstopil v globlje občestvo z nami, da bi kot ljudje v Izaijevih časih prepoznali odrešujočo milost in veličino, v kateri smo bili ustvarjeni in v katero smo poklicani kot ljubljeni otroci Troedinega Boga. Ko spoznamo resnico, ki jo Bog želi deliti z vsem človeštvom in stvarstvom, tudi postanemo ponižni služabniki Boga, ki se je ponižal v dobro vsega, kar je ustvaril. Ali ni bilo tudi to osrednje sporočilo plenarnega sveta reda leta 2018? Ali ni to tudi usmeritev za red v trenutkih, ko upiramo pogled proti generalnemu kapitlju 2021?

Besede ponižnost, majhnost, uboštvo, nežnost, ljubezen in sprejemanje nam pomagajo bolje razumeti naravo tega božičnega praznovanja ter kako živeti in biti priča izrednemu dogodku učlovečenja Jezusa Kristusa v svojih življenjih. V spomin moramo le priklicati vlogo teh besed oziroma še bolje lastnosti krščanskega apostolstva in frančiškanskega življenja in poslanstva, ki se odražajo v življenju svetega Frančiška Asiškega. V svojem življenju, v življenju svojih bratov, v življenju materialno ubogih in socialno izključenih, v življenju sultana al Malika al-Kamila in drugih, ki niso bili krščanske vere, in v vsem stvarstvu je postopno odkrival preobražujočo moč, ki ni bila del Božje ‘veličine’ temveč Božje ‘majhnosti’. Frančišek je v majhnosti in uboštvu jaslic videl močno in globoko ljubezen, ki je bila sposobna omehčati trda srca in razbiti vse ovire, ki so ločevale ljudi – geografske, kulturne, družbene, verske in druge. V milosti učlovečenja nastajajo in se ohranjajo nove poti za srečevanje, dialog, odkrivanje, odpuščanje in človeško bratstvo. Le tisti, ki so prežeti z logiko Božje učlovečene ljubezni, bodo lahko dosegli tiste, ki so zavrženi in izključeni: migranti in begunci, tisti, ki izpovedujejo druge verske ideje in prakse; tisti, ki naj bi bili naši ‘sovražniki’ in ki so po logiki Božjega učlovečenja naši bratje in sestre; ranjeno stvarstvo, izčrpano in ogroženo zaradi nebrzdanega in nemoralnega izkoriščanja.

Ko praznujemo skrivnostno božjo ljubezen in usmiljenje, ki sta edinstveno in z veliko močjo vstopila v človeško zgodovino z Jezusovim učlovečenjem, pozdravimo Božje vabilo, naj postanemo navzočnost Božje ponudbe šaloma, miru, vsem okrog nas. Zavežimo se stebrom, na katerih je zgrajen ta mir: resnici, pravičnosti, ljubezni, svobodi in odpuščanju (prim. Janez XXIII. Pacem in Terris; Janez Pavel II.). Naj ta dar miru, v celoti poosebljen v velikem Božjem daru svetu, Božjem ljubljenem Sinu Jezusu, napolni naša srca z veseljem. Naj usmeri naša bratstva in naj nam pomaga pri oblikovanju vsebin in oblik našega poslanstva učencev skupaj z drugimi učenci, vsemi kristjani, ki potujejo skupaj z Jezusom, z vsem človeštvom in z ustvarjenim vesoljem v Božje kraljestvo.

Blagoslovljen in miren božič vsem!

Br. Michael A. Perry, OFM
Generalni minister in služabnik

Rim, 12. december 2019
Praznik Naše Gospe iz Guadalupe


Slika: Jacob van Oost, Pastirji se poklonijo Detetu Jezusu, Kunsthistorisches Museum Dunaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Pogovor s p. Pepijem Lebrehtom

sob Dec 21 , 2019
»Božič v podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Pepi (Jožef) Lebreht in doda: […]

Morda vas zanima

Najnovejši prispevki