Dragi bratje, Gospod naj vam da mir!
Ko boste brali to pismo, bo že objavljeno moje imenovanje s strani njegove svetosti papeža Frančiška za tajnika Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Zato želim vami podeliti nekaj občutkov.
Najprej gre za občutek neizmerne hvaležnosti Očetu usmiljenja za dobroto, ki mi jo je izkazoval v vseh teh letih. Od materinega naročja me je izbral in izvolil. Podaril mi je starša, Angela in Celio, ki jima dolgujem ne samo življenje, ampak tudi vzgojo za vero. To mi je omogočilo, da sem se že od otroštva čutil poklicanega v frančiškansko in duhovniško življenje, in da sem z vso velikodušnostjo odgovoril na ta klic. Z zgledom delavcev in s pričevanjem ljubezni do gospoda sta me vedno podpirala na tej poti in sta bila resnična vzgojitelja v hoji za Kristusom. Njima so se pridružili tudi moja sestra, moj svak in nečaki, ki jim veliko dolgujem v svojem človeškem, frančiškanskem in redovniškem življenju. Pozneje, ko sem bil star deset let in pol, mi je Gospod dal brate frančiškane, ki so me sprejeli in vzgajali, zlasti v moji prvotni provinci sv. Jakoba v Komposteli, potem pa v Kustodiji Svete dežele. Bratje moje province so mi izkazali veliko zaupanje, ko so mi zaupali zelo odgovorne naloge, predvsem na področju vzgoje in vodenja. Potem so bratje v redu ravnali enako, ko so me izvolili za definitorja, generalnega tajnika za formacijo in študij in generalnega ministra. V vsem tem času sem vedno čutil Gospodovo roko, ki me je varovala, in zaupanje bratov, ki ni nikdar izostalo. Zato se bom vedno zahvaljeval Gospodu za dobroto in usmiljenje do mene.
Posebno hvaležnost želim izraziti bratom, ki so me vzgajali. Mnogi med njimi so že v Očetovi hiši, in tistim, s katerimi sem delil odgovornost animacije in vodenja, najprej v moji provinci in potem v redu. Hvala, dragi brat Giacomo Bini, za tvojo bližino in prijateljstvo v teh letih. Od tebe sem se veliko naučil! Hvala vam, bratje definitorji prvega in drugega šestletja mojega služenja kot minister. Ni mi bilo težko sodelovati z vami. Vedno ste bili razumevajoči za moje omejitve in vedno ste imeli zaupanje vame.. Hvala mojim osebnim tajnikom, zlasti br. Franciscu Arellanu, zvestemu bratu in sodelavcu, bratom generalne kurije, brez katerih bi bilo nemogoče animirati in voditi svetovno bratstvo. Hvala vam, bratje reda: z vami sem trpel, z vami sem se veselil; z vami sem prenašal napor in veselje vašega življenja. Kakšno olajšanje je bilo zame, ker sem vedel, da me spremlja skoraj 15.000 bratov reda! Verjetno sem v teh desetih let kot minister in v šestih letih kot definitor in tajnik za formacijo in študij veliko dal, vendar je gotovo veliko, zelo veliko tega, kar sem od vas prejel. Neizmerna hvala! Zame ste bili velik dar, veko darilo! Ko se sedaj začasno ločujem od vas, vas prosim, poljubljajoč vam noge, bodite mi še naprej v oporo in v blagoslov s sojo molitvijo in z darom vašega bratstva in prijateljstva.
Ob zahvali moram priznati tudi svoje meje. Če je res, in je res, da se bo od tistega, ki mu je bilo veliko dano, tudi veliko zahtevalo, v tem trenutku bolj kot kdajkoli občutim breme mojih slabosti, za katere prosim odpuščanje. Najprej Boga, ki me bo sodil in ki me pozna bolje kot poznam samega sebe; potem vas, moji ljubljeni bratje, ki sem vam obljubil, da vam bom služil v skladu z logiko daru brez zadržkov. Odpustite mi za vse tiste primere, ko sem vas morebiti prizadel. Pred Gospodom vam lahko zagotovim, da vas nisem nikoli hotel prizadeti in da nisem nikdar hotel dajati prednosti. Če je ponižnost resnica, vam lahko z veliko ponižnostjo zagotovim, da sem vedno in v vsakem trenutku iskal dobro reda, ne da bi mislil nase in na to, kar bi eni ali drugi lahko govorili. Priznavam tudi, da sem sam vedno imel namen narediti tisto, kar sem zahteval od vas, da naredite. Če se to ni zgodilo, se izročam Božjemu usmiljenju in vašemu bratskemu razumevanju.
V tem trenutku v srcu čutim dvojno čustvo veselja in žalosti. Veselja, ker Gospod še naprej zaupa vame, ker mi je sveti oče, moj „gospod papež“ Frančišek zaupal veliko odgovornost v službi redovnega in posvečenega življenja, kar je tudi znamenje njegovega zaupanja vame in v red. Žalosti, ker vas bom pogrešal, dragi bratje. Pogrešal bom namreč vašo družbo v molitvi, pri razvedrilu, pri obedih, vedno. Pogrešal bom vaše modre nasvete in vašo ponujeno roko v katerikoli potrebi. Da, pogrešal vas bom… Toda tolaži me dejstvo, da bom še naprej delal za življenje, ki ga ljubim, ker je moje: za redovno življenje in zato tudi za frančiškansko življenje. Imejte me za nekoga, ki je v vaši službi. Kadarkoli se vam bo zdelo primerno, se brez strahu zatecite k meni, in po svojih možnostih vam bom vedno na razpolago, če ne drugega, da bom hodil z vami.
Moje škofovsko posvečenje je predvideno za 18. maj, na binkoštno vigilijo, v Santjago da Compostela, posvetil pa me bo njegova eminenca kardinal Tarcisio Bertone, državni tajnik njegove svetosti. Vesel bi bil, če bi bili vsi fizično navzoči. Vem, da to ne bo mogoče. Prosim vas torej za spomin pri maši in v vaših molitvah. Potrebujem ga. Molite zame, kakor jaz molim za vas.
To je moje zadnje pismo, ki ga podpisujem kot vaš generalni minister in služabnik. V tej zavesti vas globoko ganjen blagoslavljam v Serafskem očetu.
br. José Rodríguez Carballo OFM
generalni minister OFM