Žena, zakaj jokaš?

Pismo generalnega ministra za veliko noč 2015

»Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?«
Jn 20,15

Dragi bratje!
Gospod naj vam da svoj mir!

michael_perryV eni najbolj ganljivih pripovedi o vstajenju smo skupaj z Marijo Magdaleno priče dogodkov, ki sledijo smrti, pokopu in skrivnosti praznega groba (Jn 20,1-18). Ona in najverjetneje še skupina žena, ki so sledile Jezusu, so bile tiste, ki so tretji dan zgodaj vstale „še v temi“ (v. 1) in šle obiskat grob. Medtem ko ne izvemo motiva, zakaj bi opravile to bolečo pot, bi bil razlog lahko ravno v tem, da so ona in njene tovarišice preprosto potrebovale žalovanje ob izgubi Jezusa, njihovega preminulega Učitelja in prijatelja. Ko se približa grobu, je pretresena, ko ugotovi, da je bila skala, ki je zastavljala vhod v grob, že odstranjena. Nemudoma odhiti do hiše, v kateri se skrivata Peter in ‘ljubljeni učenec’, da ju obvesti, da so vzeli Jezusovo telo iz groba in „ne vemo, kam so ga položili“ (v. 2).
Prav odsotnost telesa križanega vznemiri Marijo Magdaleno, odsotnost, ki jo pretrese, zmede in izziva, pa ne samo nje, ampak tudi Petra in učence.

Naša pripoved se nadaljuje s prihodom Petra in ‘drugega učenca’ k praznemu grobu. V nasprotju z drugimi Peter ne odlaša in ne čaka pred grobom, da bi si belil glavo s tem, kaj bo našel. Peter vstopi in vidi le povoje in prtič, ki je bil položen na Jezusovo glavo. Razen teh ostankov blaga ni niti sledu o telesu; grob ostaja prazen, brez življenja. Ko vstopi ‘drugi učenec’, tudi on opazi isto kot Peter. Pripoved pa poudari, da je on „videl in veroval“ (v. 8). Kaj je on videl, česar nista videla Peter in Marija Magdalena? Šele v naslednjem poglavju evangelija (Jn 21,7) postane jasno, da ‘drugi učenec’ predstavlja model učenca, tistega, ki popolnoma zaupa Jezusu, obljubljenemu Mesiju. Vera, ki jo pokaže, je posledica njegove bližine z Jezusom, intimnosti, ki jo deli z Gospodom, intimnosti, h kateri smo vsi povabljeni.

Pripoved se znova posveti osebi Marije Magdalene, ene izmed učencev, ki je zvesto stala ob Jezusu med grozljivim križanjem. V nasprotju s Petrom in drugimi možmi, ni zbežala pred križem, ki ponižuje in razčloveči. Ostala je tam pri Jezusu, skupaj z dvema drugima Marijama iz evangelija, Jezusovo materjo in njeno sestro, ki ji je tudi bilo ime Marija. Tako je Marija Magdalena prikazana kot oseba velike vere, globoke čustvenosti, ženska, ki v Jezusu prepoznava razodevajočo skrivnost Boga, ki deluje v svetu. Prav ona stoji pred grobom in objokuje Učiteljevo smrt ter objokuje njegovo odsotnost v njenem življenju in življenju drugih učencev. Če je telo preminulega prisotno, obstaja vsaj neka manjša tolažba, ki prihaja od tega, da vemo, kam je telo položeno in kam lahko greš, da žaluješ za izgubo, in te živi spomin na preminulega opogumlja. Prazen grob ogroža tudi to priložnost za žalovanje in spominjanje.

Tudi ko je tam stala odrevenela od joka, svojih oči ni odvrnila od groba. Morda se je še vedno oklepala upanja, da bo še enkrat ugledala ranjeno in strto telo svojega Učitelja in Gospoda. Morda ni mogla zavreči upanja, da bi znova videla Jezusa v času svojega življenja in ne samo v nekem oddaljenem času po vstajenju pravičnih ob koncu vekov. Morda Marija Magdalena predstavlja pogum in predrznost nekoga, ki ne dovoli, da bi ga poraz in uničenje, zmeda in praznina izgube in groba oropali upanja, ki ga je naslonila na Jezusa.

pismo-GM-vel-noc-2015Vstajenje, Jezusovo prikazovanje v Janezovem evangeliju se nikoli zgodi v samoti. Ko Marija vsa v solzah stoji ob grobu, se skloni in ugleda dve angelski bitji na kraju, kamor so položili Jezusovo telo. Grob ni več prazen; napolnjen je z prisotnostjo Boga v obliki dveh angelskih bitij. Z Marijo začneta pogovor, da bi ji pomagala odkriti pomen njene žalosti in strahu. „Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.“ (v. 13) Ravno preko svojega odkrivanja žalosti in strahu se lahko znova s telesom obrne h Gospodu Jezusu, četudi se ne zaveda, da on stoji poleg nje: Jezus pa ne ostaja v tišini. Sprejme njeno trpljenje in žalovanje. Odpre ji prostor, kjer lahko izrazi svoje težave in zmedenost. Kot je Jezus že storil z učenci, tudi Marijo povabi, naj imenuje, ‘koga’ išče. Pri veri ne gre za učenje na pamet naukov ali načel, ampak bolj za prihajanje v prisotnost osebe: Jezusa. Kakor sta nas papež Benedikt XVI. in papež Frančišek opomnila, vera vsebuje osebno srečanje z živim Gospodom življenja, Jezusom (prim. Bog je ljubezen; Veselje evangelija)! „Kdor tvega, tega Gospod ne razočara,“ pravi papež Frančišek. „Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.“ (Veselje evangelija, 3)!

Naš oče in ustanovitelj sveti Frančišek je tudi doživel, kar so doživeli Marija Magdalena in ostali učenci. Prav to veselo srečanje z Gospodom življenja je povzročilo, da kar prekipeva od veselja in slavljenja v svojem Pismu vsem kristjanom:

„O kako svetega, slavnega, lepega
in ljubeznivega ženina imamo!
O kako svetega in ljubkega,
dobrotnega in ponižnega,
miroljubnega in prijetnega,
ljubeznivega in nad vse zaželenega
brata in sina imamo, takšnega,
ki je dal življenje za svoje ovce
in je prosil Očeta za nas.“ (2 FPKr 55-56)

Prav táko veselo srečanje je tudi za Marijo v velikonočnem evangeliju. Pokaže, da je pripravljena tvegati, da bi zaupala vstalemu Gospodu Jezusu in da bi se zavedla, da jo je on že čakal. Čakal je na trenutek, ko bi bila spet svobodna, osvobojena strahu, zmedenosti, nezaupanja in katerekoli druge ovire, svobodna, da dovoli Jezusu, da jo objame in jo povede proti Božjemu kraljestvu. Marijin odgovor na Jezusovo vprašanje je jasen: „Ti, Gospod, si tisti, ki ga želim ljubiti z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo.“ (prim. 5 Mz 6,5). Marijina istovetnost učenke je nemudoma potrjena. Jezus jo pooblasti, da postane misijonarska učenka, poslana, da podeli svetu Gospodovo dobroto.

Moji bratje, življenje Marije Magdalene je bilo prenovljeno prav iz osebnega srečanja z vstalim Gospodom življenja. Jasno je, da je bila Marija ženska globoke vere in stanovitnosti. Prav njena vera ji je omogočila, da gre iz svojega običajnega območja izkustva, da se sooči z odtujujočimi silami smrti in brezsmiselnosti ter znova odkrije živo, ljubečo in zvesto prisotnost Jezusa, njenega ljubljenega Gospoda. Vera je dala Mariji Magdaleni – in lahko nudi tudi nam – potrebnega poguma, da se zoperstavi zlu, krivičnosti, izkustvu političnega in socialnega zatiranja, ki razčloveči, ter celo smrti sami in tam naznani pred Bogom in človeštvom, da ljubezen premaga vse zlo, da odpuščanje premaga vsako maščevanje in upanje premaga vse grožnje in strahove.

Velikonočna vera nam kaže osebo Jezusa, prenovitev našega odnosa z njim, in tako vzame zlu, smrti in občutku osamljenosti njihovo moč, da bi nas oropali upanja, ljubezni in veselja. Vera nas prestavi preko območja, v katerem bi lahko razumeli, upravljali ali celo poskušali nadzorovati stvari in dogodke, ki se dogajajo okoli nas in v samem našem življenju. Prav preko izkustva osebe Jezusa – vere vanj – se naša obzorja razširijo preko meja kraja in časa. „Vsakokrat, ko se skušamo vrniti k izviru (Gospodu Jezusu) in ponovno pridobiti izvirno evangeljsko svežino, se pokažejo nove poti …“ (VE, 11). To je moč ljubezni, ki se sprosti skozi vstajenje.

V tem letu posvečenega življenja se med seboj ponovno spomnimo kot bratje in manjši, da smo – kakor Magdalena, kakor Frančišek, Klara in neštevilni frančiškanski svetniki in svetnice pred nami – bili poklicani k isti veri, stanovitnosti in deleženju v Jezusovem evangelizacijskem poslanstvu. Poklicani smo, da pridigamo, čemur smo mi sami bili priče – in kar pričujemo – v svojem življenju, namreč temu, da Jezus Kristus živi. Vstal je od mrtvih! Ljubezen, usmiljenje in upanje sta zmagala v temi! Aleluja! Prav zaradi Jezusovega vstajenja lahko sprejmemo svoj evangeljski, popotniški, posvečen način življenja kot možje evangelija, poslanci sprave ter nosilci luči in življenja, kamorkoli nas vodi Jezus Gospod.

Ne imejmo ne strahu ne skrbi niti obžalovanja. Bog nam pripravlja romanje proti prihodnosti, romanje, ki poteka v Božjem Duhu, ki je dejanski generalni minister reda, in po njem. Ne glede na to, s čim se bo red soočal v tem času, smo poklicani, da iščemo samó Božje obličje, njegovo ljubezen in njegovo voljo za naše življenje. „To je to trajno hrepenenje vašega srca, temeljni kriterij, bodisi pri majhnih korakih vsakdanjega življenja, bodisi za najpomembnejše odločitve.“ (Benedikt XVI., Pridiga na svetovnem dnevu posvečenega življenja, 2. 2. 2013). Prav to trajno hrepenenje je omogočilo Mariji Magdaleni, da je spoznala Gospodov glas v vrtu novega stvarjenja. Prav za to trajno hrepenenje se morava jaz in ti prizadevati, da ga hraniva in ohranjava živega v najinih srcih in v srcih naših bratov. Naj vsi vstopimo v duha generalnega kapitlja 2015 prav s tem trajnim hrepenenjem, da bi videli Božje obličje. Drug drugega, vse človeštvo in vse stvarstvo naj povabimo, da bi spoznali in slavili življenje, ki priteka iz Vstalega.

Vam vsem želim blagoslovljeno in veselo Veliko noč! Posebni pozdravi našim sestram klarisam in sestram konceptionistkam.

Bratski pozdrav.

Rim, 22. marec 2015

Fr. Michael Anthony Perry, OFM
generalni minister in služabnik

Posted in OFM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Frančiškov tabor na poti

čet Apr 9 , 2015
Frančiškov tabor na poti peš romanje iz Ljubljane na Sveto Goro nad Novo Gorico za srednješolce in študente od 17. do 22. avgusta 2015 DA SE TELO RAZmiGA in DUŠA UMIRI Frančiškov tabor v obliki peš romanja je namenjen mladim po zaključku osnovne šole pa vse tja do študentskih let, ki […]

Morda vas zanima

Ne prezrite

Najnovejši prispevki

RSS
Facebook
YouTube