Hoditi po poti z mladimi

Hoditi po poti z mladimi

Pismo generalnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

Dragi bratje, naj vam Gospod nakloni mir!

Razveseljivo je, da god serafinskega očeta, svetega Frančiška Asiškega praznujemo istega dne, kot se začenja škofovska sinoda, ki jo je sklical papež Frančišek in katere tema je: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Na sinodi bodo mladi v središču tako papeževega srca kot srca celotne Cerkve.
Če pogledamo, kako je naš serafinski oče preživel svojo mladost, njegov nemir in iskanje, vidimo globoko povezavo med tistim mladeničem izpred osemsto let in današnjimi mladimi, kajti sveta zemlja človeškega srca danes ni prav nič drugačna, kot je bila tedaj. Dejstvo, kako je sveti Frančišek odgovarjal na izzive svojega časa, lahko osvetli iskanje, v katerega so danes vključeni mladi, hkrati pa je tudi »vabilo k iskanju novih poti in k pogumni in zaupljivi hoji z njimi, pri čemer bomo upirali oči v Jezusa in se odpirali Svetemu Duhu, da bi pomladili obraz Cerkve« v tem času prelomnih sprememb (Delovni dokument sinode mladih 1).
Tisto, kar sta doživela učenca na poti v Emavs, lahko pomaga tako nam kot tudi mladim, da se bomo močneje zavedali navzočnosti Kristusa, ki hodi z nami. Tudi nam bo hoja s Kristusom pomagala premagovati malodušje, ponovno razlagati našo zgodbo, zato bodo naša srca gorela v nas in nas spremenila v oznanjevalce Vesele novice.

1) »In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima« (Lk 24,15)
Po Jezusovem trpljenju in smrti sta se učenca iz Emavsa z otožnim obrazom in bolečino v srcu vračala na svoja domova in k svojim zadevam. Na poti tja se jima je, ne da bi ga spoznala, pridružil Jezus in šel z njima ter ju molče in pozorno poslušal.

Ravno tako kot učenca na poti v Emavs, tudi naši mladi med svojo bivanjsko potjo razpravljajo, odraščajo, razmišljajo in si delijo bistvene življenjske izkušnje. To je »čas za preizkušanje, za vzpone in padce, za upanje, ki se izmenjuje s strahom, ter neizogibno napetost med pozitivnimi in negativnimi vidiki, po katerih se učimo izražati in vključevati čustvene, spolne, intelektualne, duhovne, telesne, odnosne in družbene razsežnosti« (Delovni dokument sinode mladih 1). Ta dinamika je značilna za življenje mladih, ki doživijo mnogo stvari, pogosto, ne da bi imeli veliko priložnosti za razmislek in globoko razumevanje.

Plenarni svet Reda (PCO 2018), ki se je nedavno odvijal v Nairobiju v Keniji, je sklenil, da »so za poslušanje mladih in hojo z njimi potrebna osebna, bratska in strukturna prizadevanja, da bi lahko hodili z njimi na njihovi poti, razumeli, kaj se dogaja v njihovem življenju, poznali njihov položaj, sodelovali pri njihovi izpolnitvi ter bili prijazna in iskrena navzočnost v njihovem vsakdanu.« Zato moramo po zgledu Jezusa, ki je ponižno hodil ob učencih, svoje korake prilagoditi njihovim in z njimi držati korak. Čeprav nam današnja tehnologija močno pomaga zmanjševati geografske razdalje, če želimo ‚hoditi po isti poti‘ in mladim stati ob strani, moramo biti nujno fizično navzoči ob njih in se udeležiti njihovih upov in sanj, ne da bi jih skušali spremeniti v nekaj, kar jim ni namenjeno. Tako kot je sveti Frančišek znal biti blizu tistim, ki so mu bili dragi (kot vidimo v njegovem Pismu bratu Leonu), moramo tudi s svojim bratskim pristopom kazati mladim, če »morajo in želijo priti k nam, naj pridejo«.
Poleg tega, da hodimo z njimi, se jih moramo tudi učiti poslušati. V današnjem svetu niso dovolj dokumenti, razna literatura ali uradne izjave z naše strani ali s strani hierarhije. Treba je znati dovoliti mladim, da povedo svojo resnico in da napišejo lastno zgodbo. Preden spregovorimo, preden želimo poudariti, kako naprej in dati hitre odgovore, moramo imeti potrpežljivost Učitelja, ki ve, kako vprašati in poslušati: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo« (Lk 24,17)? Takšno poslušanje prihaja iz gotovosti, da je tudi mlad človek izraz Božjega glasu, zato je treba razumeti srečanje kot kraj teologije, kjer se razodeva Bog. Da bi lahko pravilno evangelizirali mlade, je pomembno priti v stik s tistim, kar je ‚Božje‘ v njih, in z Božjimi očmi razumeti psihologijo, biologijo, sociologijo in antropologijo mladega človeka.
Sveti Frančišek je sprejemal nasvete, opomine, popravke in navdihe od svojih bratov in sester. Tudi mi bi morali razviti sposobnost, da si dovolimo postaviti pod vprašaj sami sebe in dovolimo mladim, ki so nam blizu, da izpodbijajo naše teorije in strukturne predpostavke, in se tako upremo skušnjavi, da bi vedno imeli zadnjo besedo.

2) »Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27)
Jezus je poslušal učenca, njuno trpljenje in njuno doživljanje nedavnih dogodkov, njegovega trpljenja in smrti, in jima je sam pomagal razlagati dogodke v luči Božje Besede.
V tem smislu ima naša frančiškanska karizma mladim veliko povedati. Ko se podajo na pot iskanja, od nas, našega ravnanja in naših besed, potrebujejo in pričakujejo, da smo jim zgled, znamenje in vir, medtem ko skušajo osmisliti svoje težave in si razložiti, kaj se dogaja okrog njih.
Nekateri analitiki »govorijo o ‚preobrazbi‘ človeške usode, ki povzroča izjemno velike izzive za vse, ki si skušajo zgraditi dobro identiteto, mladi (ki so čuvaji in seizmografi vsakega obdobja) pa jih bolj kot drugi razumejo kot vir novih priložnosti in nevarnosti brez primere« (Delovni dokument sinode mladih 51). Politična, verska, moralna, družbena in bivanjska vprašanja, ki jih neposredno zadevajo, jim lahko pomagamo razumeti na temelju naše karizme. To je drugi korak, s katerim jim lahko kot bratje in manjši pomagamo razumeti sodobno dogajanje, na osebni in družbeni ravni. Tako ni dovolj le »bolje spoznati samo besede [Sveto pismo] in jih razlagati drugim« (FOpom 7), moramo se tudi zavezati pričevanjskemu življenju, ki bo dosledno in prepričljivo. Frančišek Asiški ni bil teoretik duhovnega življenja, o Bogu je govoril iz svojih izkušenj. Tudi mi smo poklicani, da svoja življenja spremenimo v pravi evangelij za mlade, kot izraz zvestobe svojemu poklicu. Naše zaobljube, naše pričevanje, osebna zavezanost, način življenja in naše spoprijemanje z različnimi situacijami, so poti, po katerih mladi odkrivajo različne poti za ponovno razlaganje znamenj časov.

3) »Ostani z nama, Gospod … Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,29,32)
Proti večeru, potem ko sta dolgo hodila v njegovi družbi, sta učenca iz Emavsa prosila Jezusa, naj ostane z njima. Med časom, ki so ga še preživeli skupaj, so si delili stvari, rodilo se je prijateljstvo in njuni srci sta zagoreli v njiju.
Bratje živimo v svetu, polnem odločitev. Ob tem si moramo krepiti vero v preroško moč in pomembnost svojega poklica. Mnogim današnjim mladim je frančiškansko redovno življenje sopomenka za toplo srce.
»Ker bolj verjamemo vase in delimo bogastvo svoje karizme z mladimi, bo v njihovih srcih gotovo zrasla želja, da jih ne bi zapustili in ostali z njimi« (Plenarni svet Reda 2018).
Mladi ob soočanju z individualizmom in brezbrižnostjo od nas pričakujejo pričevanje, ki bo »‘prerokba bratstva‘, dom, ki bi lahko postal njihova družina« (Delovni dokument sinode mladih 72). Ob soočenju s »kulturo, ki jo navdihujejo individualizem, potrošništvo, materializem in uživaštvo, kjer kraljuje videz« (Delovni dokument sinode mladih 8), je lahko naše preprosto in stvarno bivanje pravo pričevanje, kjer »človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več« (FOpom 19). Mladim, ki imajo pred očmi toliko smrti, nasilja, vojn in marginalizacije, bo naš krotki, miroljubni in skromni, blagi in ponižni odnos do sveta (FPVod 3,11) služil kot kompas, ki jim bo kazal pravo pot miru. Mladi se ne bojijo velikih in korenitih izzivov. Njim lahko redovniki, ki živijo z navdušenjem in gorečnostjo, prinese sodoben in aktualen odgovor. Ob soočenju z vse bolj sekularizirano družbo, ki s svojim življenjem in odločanjem izključuje Boga, naši mladi hrepenijo po tem, da bi bili blizu ljudem, ki dejansko živijo po veri, bratom, katerih cilj je, da: »ne hrepenimo torej po ničemer drugem, naj nočemo nič drugega, naj nas nič drugega ne privlači in veseli kakor edino le naš Stvarnik, Odrešenik in Zveličar, edini pravi Bog« (FNPVod 23,9). V svetu, kjer so vrednote postale relativne, kjer je vse začasno in bežno, je trajna življenjska odločitev zelo privlačna in v srcih naših mladih vžiga ogenj.
Dobro vemo, da je v nekaterih državah število poklicev našega Reda zelo upadlo zaradi mnogoterih raznolikih razlogov. Ob tem naj povemo, da motivacija za željo po hoji v redovniškem in duhovniškem poklicu ne more biti spreobračanje in njen cilj ne more biti ohranjanje institucij. Nasprotno, s tem, ko manjši bratje ostanemo čuječi v svojem poklicu v spolnjevanju »svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa« (FPVod LR1,1) in predvsem pridigamo z deli (FNPVod 17, 3), bodo mladi videli v nas Kristusovo navzočnost, ki so jo mnogi začutili v svetem Frančišku in posledično bodo tudi poklici cveteli. Če pokažemo mladim takšno evangeljsko življenje, ki ga od nas zahteva naš serafinski oče, in če jih bomo z zgledom spodbujali k enakemu ravnanju (značilnosti in dinamizem morata biti primerna mladim), tedaj se bo v njihovih srcih vnel goreč klic, ki bo lahko vodil v novo pomlad poklicev.
Nazadnje naj omenim, da sta ta energija in gorečnost v srcih mladih zelo privlačna. Ne bodo le oni čutili navzočnosti Vstalega Kristusa, tudi mi, če si bomo upali in imeli pogum biti nekaj časa z njimi in z njimi deliti kruh njihovega življenja, bomo izkusili, kako se lahko prenovimo in kako lahko znova odkrijemo začetno navdušenje, ki je tako značilno za mlade. Za nas manjše brate se Jezus uresničuje v mladih, s tem, da ga bomo zdaj mi prosili, naj ostane z nami.

4) Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha (Lk 24,35)
Evangelij nam pove, da je Jezus, potem ko so se učencema odprle oči, ta izginil izpred njunih oči. Nedvomno sta spoznala, da ga zdaj nimata več pred seboj, ampak v sebi, ker sta ga prepoznala v sebi.
V zaključku razmišljanja o Emavsu potrjujemo, da bodo mladi in tisti, ki sprejmejo naš poklic, v tistem trenutku, ko doživijo osebno srečanje z Jezusom, postali učenci in priče Vstalega, in tako sprejeli vlogo v evangelizaciji v skladu s svojo poklicanostjo. S svojo navzočnostjo moramo mlade spodbujati in jim pomagati hoditi po poti, ki vodi v samostojnost, zrelost in izpolnitev.
Ko verjamemo v mlade in ko sprejmemo sanje in ideale tistih, ki želijo sprejeti naš poklic, jim bomo postopoma spremenili v vršilce lastnih poti. Zavrzimo vsakršne modele formacije, ki vodijo v otroško odvisnost in dovolimo mladim, da postajajo odrasli po veri v svojih odločitvah in tudi v posledicah, ki jih te odločitve potegnejo za seboj.
Bratje bi morali biti zmožni dovoliti jim, da prihajajo in odhajajo, in premagovati skušnjavo, da bi imeli vedno nadzor nad njimi, da smo nepogrešljivi. Moramo jim dovoliti, da sprejmejo svojo vlogo v Cerkvi in prevzamejo odgovornost za svoj poklic in rast.
Takšen rezultat bi bil višek procesa, ki bi jim resnično omogočil osebno srečanje z Jezusom, s frančiškansko duhovnostjo kot njegovim temeljem. Ta proces bi jim pomagal zoreti v veri in prevzeti odgovornost za svojo zgodbo in svoj poklic. Tako kot je Kristus navzoč po tistih, ki skupaj lomijo kruh in živijo njegov evangeljski klic, je lahko tudi v nas manjših bratih danes navzoč Frančišek in mladim lahko kažemo obraz Kristusa, ki potuje z vsem stvarstvom.
Čeprav je vse to res, hkrati v tem zgodovinskem trenutku Red, ki je del Cerkve, odločno priznava, da so nekateri njegovi člani, enako kot nekateri drugi duhovniki ter redovniki, možje in žene, s svojimi dejanji daleč od idealov, ki jih predstavlja to pismo. Povzročili so hudo škodo nekaterim mladim in izdali njihovo zaupanje. Za nas je to vir bolečine in razlog za sram, zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi uresničevali in krepili politike in dejanja, s katerimi bi zagotovili, da bi bili vsi mladi varni in spoštovani.

Naj god našega očeta svetega Frančiška, ki je bil kot mladenič odprt za novost evangelija, ki jo je Gospod navdihnil v njem, prenovi našo izbiro za »čustveno in učinkovito« delo z mladimi (Dokument iz Santo Dominga, 114), da bi skupaj z njimi razločevali znamenja prenove, ki jih je Sveti Duh zanetil v naši Cerkvi in v našem Redu.

Želimo vam lepo praznovanje godu svetega Frančiška, mir in vse dobro!

Br. Michael Anthony Perry, OFM
in generalni definitorij

Sorodni prispevki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

RSS
Facebook
YouTube