Pismo provincialnega ministra za veliko noč 2020
Jezus ni prišel na ta svet, da bi nam nekaj dal, ampak da bi nam dal sebe samega. Da bi dal svoje življenje za nas. Praznik Kristusovega vstajenja je praznik življenja. Kristusove vstajenje in odrešenje najbolj počastimo tako, da radi živimo in da živimo prav. To pomeni, da ne nosimo v sebi mrtve duše, ki ji je greh vzel dih življenja, in da ljubimo. Jezus je odšel k Očetu, da bi vsem, v katerih živi lepota Boga, pripravil prostor v nebesih. V upanju, da bom nove zemlje in novega neba deležen tudi jaz, se s pesnikom Kaschnitzem takole veselim:
»To bo praznik,
ko nas bo Bog privedel domov.
Da, verujem v to!
A praznovati ga bo mogoče šele,
ko bomo spet vsi skupaj.
Takrat se bomo objeli in se veselili,
ker bomo za vedno doma v Božji ljubezni.
To bo praznik, ko nas bo Bog vse skupaj privedel
domov.«
Rad živim. Veselim se večnega življenja, zato sem si za novomašno geslo izbral Pavlov stavek: »Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera!« (1 Kor 15,17). Ne vem, kako bo tisti dan, ko se bo zame zemeljsko prevesilo v večno. Trudim se, da bi bilo takole:
»Na dan, ko ti smrt potrka na vrata,
kaj ji boš dal?
Pred svojo gostjo postavim posodo,
zvrhano življenja – ne mislim je pustiti,
da bi odšla praznih rok«
(Tagore).
Posodo življenja polnimo, ko uresničujemo zapoved ljubezni do Boga, do človeka in do samega sebe. Brez ljubezni je življenje dolgočasen sprehod. Prosimo:
»Pomagaj nam ljubiti, Gospod, da bomo vedno bolj ljubili brate, da okoli nas ne bo nikogar, ki bi se mu podrl svet, ker smo ukradli ljubezen, ki mu je potrebna, da živi« (Mati Terezija).
Ljubeč odnos do ljudi je dokaz, da je šlo vstajenje skozi nas in da bližnje dojemamo kot sopotnike na poti v večnost. Kaj pomeni oditi v polnost življenja: spet bomo otroci s prešernim smehom, in iskali bomo naročje, da nas objame, spet bomo mladi s sanjami v očeh – a te sanje bodo odsev Boga, spet bomo možje in žene v cvetu let in polni moči, zavedajoč se, da sta cvet in moč od Boga, spet bomo v jeseni življenja z vso bero modrosti in spoznanj, ki smo jih bomo zmožni nositi.
Ali bo v večnosti dolgčas? Večnost bo izpolnjena z ljubeznijo. Ali ste že kdaj slišali kakšno pesem, ki bi
govorila o dolgočasju zaljubljencev? Dr. Anton Trstenjak na koncu svoje knjige Umrješ, da živiš navaja kar nekaj presenečenj, ki nas čakajo v nebesih: presenečenje v novosti, v srečanju s popolnoma drugim, v varnosti, miru in pokoju, popolnosti, duhovnosti, nove zemlje, vsenavzočnosti, skladnosti duha in telesa, razodetja, ljubezni in življenja.
Rad mislim na življenje po smrti, a hkrati me vznemirja vprašanje: »Ali sem takšen, kot sem sedaj, že primeren za nebesa? Sem dovolj vstajenjski kristjan, ali polnim posodo življenja z ljubeznijo?«
Kristusovo vstajenje nam odpira obzorje večnosti. V večnosti ne bomo niti sekundo, pa bomo že vzkliknili:
»Zakaj sem pripisoval toliko pomena stvarem, ki so bile preračunljive in začasne?«
Ker vemo, da bomo nekega dne stali pred Bogom, razmislimo: Kako bomo pojasnili trenutke, ko so nam bili načrti in stvari pomembnejši kot ljudje, pomembnejši kot vera, odpuščanje, mir, dobrota in ljubezen?
Želim vam blagoslovljene velikonočne praznike!
p. Marjan Čuden