Videti in verovati


Pismo generalnega ministra za božič 2021

Rim, 8. december 2021

Vsem manjšim bratom reda
vsem klarisam reda ubogih sester sv. Klare
bratom, sestram in prijateljem našega reda

Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!

Z vami bi se rad podal na pot občutkov svetega Frančiška, ko se je tistega božičnega dne leta 1223 prepustil nemirnemu vzgibu, da se odpravi v skale in gozdove v okolici vasice Greccio. Ni bil sam. Spremljali so ga bratje ter preprosti in skromni ljudje.

Brata Frančiška je tistega božiča gnala neustavljiva želja, da bi na lastne oči videl uboštvo, v katerem se je Gospod Jezus želel roditi, in verovati, da je On – križani in vstali – navzoč, živ in poveličan v Svetem Duhu, skrit pod drobnim koščkom kruha do tistega dne, ko bo spet prišel.
Klara je živela enako zrenje, začudeno in ljubeče, ki je hranilo njeno vero in jo usmerjalo v Jezusovo uboštvo, od njegovega rojstva, skozi življenje in vse do križa. Klarino življenje in življenje njenih sester se je preoblikovalo in v vseh pogledih postalo podobno življenju ubogega Križanega.

Glagola videti in verjeti sta pri svetem Frančišku, kot dobro vemo, osrednja glagola.

Videti nas spominja na telesnost Frančiškove vere: ni dovolj, da razmišlja, hoče tudi videti z očmi, se dotikati z rokami, vohati z nosom, slišati z ušesi in okušati z jezikom. Njegova čutila in njega kot celoto spravi v tek njegova želja, tisto, kar ga najbolj spodbudi. Zato je vera zanj preprosto življenje.
Sprašujem se, ali imam še vedno gorečo željo videti Gospoda in se ga dotakniti. Mogoče me spodbudi kaj drugega. Potem moram tako kot Frančišek izstopiti iz svojega območja udobja in se odpraviti proti drugačnemu in morda neprijaznemu kraju, ki ga predstavljajo gozd in skale Greccia. Tam bom lahko znova prisluhnil tej želji v sebi, v samem zdihovanju stvarstva, našega skupnega doma: videl bom Gospoda Jezusa v skrivnosti njegovega uboštva in šibkosti, ter se odprl novemu srečanju z njim v Duhu.
Frančišek je to srečanje doživljal »telesno«: dotaknil se je Gospodovega telesa v evangeliju, ki ga je bral in poslušal vsak dan; videl ga je v gobavcu, v svojih bratih, v ubogih duhovnikih, v grešnikih; Jezusovo uboštvo je videl v protislovju človeške usode, ki je veličastna, a zapisana smrti. Pogledal je v oči tej krhkosti, končno osvobojeni grenkobe in strahu.
Od srečanja z Jezusom se v njem razcveti veselje do vere, ima nov pogled kot vstali človek, ki vidi Božjo navzočnost v vseh stvareh in ga zato hvali in mu vrača vse dobro.

Verovati: vero zaneti tisto srečanje, ki se me je dotaknilo in pustilo pečat v mesu mojega življenja. Naša osebna vera se rodi z velikim »da« vere Cerkve, ki ga tudi varuje. To je dejanje, ki uresničuje to videti, ta dotik in dopuščanje, da te nekaj nagovori. Iščimo sledove tega »da« na skrivnostni poti proti Skrivnosti, na katerega se na nešteto načinov poda toliko ljudi.
Če vidim in ne verujem, je lahko moja vera na milost in nemilost prepuščena trenutnim čustvom.
Če verujem in ne vidim, lahko od moje vere ostane le ideja, ki preprosto ni več povezana z mojim življenjem in odpade, tudi če na zunaj še naprej opravljam verska opravila.
Veselje je znamenje, da je naša vera še živa; žalost in objokovanje sta za vero kot anestetik. Vera počasi postane kot omamljena, izgubi stik s »telesnostjo« našega mesa, življenja in postane zgolj intelektualna ali moralistična. Ali pa izgine.
Bodimo čuječi, dragi bratje in sestre, ker se to lahko zgodi tudi nam. Žal se to zgodi, ko: jemljem vero za samoumevno in nisem ustvarjalen v molitvenem življenju v tišini in premišljevanju, izgubim stik z Božjo besedo, dovolim, da evharistija postane rutina, ne prejemam zakramenta sprave z veseljem, ločim vero od življenja, ne odpuščam in ne živim za druge, se oddaljim od ubogih in se prilagodim udobnemu in varnemu življenju.

Videti in verovati sta Frančiškova koraka, ki nas s svojo preprostostjo in globino razorožita.
Še vedno smo v pričakovanju letošnjega božiča, v pričakovanju Gospoda, ki hrani našo vero. Navzoč je v svetlobi in temi tega časa, ki od nas zahteva, da poslušamo, razločujemo in se odločamo:
– v vsesplošnem strahu pred pandemijo, ki ji ne vidimo konca in nas spreminja, med drugim tudi vlogo znanosti in tehnologije;
– v solidarnosti, ki jo je tako veliko ljudi izkazalo v tej izredni situaciji, ki je nismo pričakovali;
– v zgrinjanju migrantov in beguncev na mnogih mejah in občutkih nemoči, ki nam jih to povzroča;
– v konkretnih znamenjih sprejemanja in odprtosti do drugih, ki jo izkazujemo osebno;
– v trpljenju naše matere zemlje, ki jo zaznamuje trdo delo mnogih žensk, mož in otrok, čigar telesno in moralno dostojanstvo je ranjeno;
– v znamenjih upora in odgovornosti do prihodnosti našega skupnega doma, zlasti med najmlajšimi;
– v žariščih vojn, nasilja in zatiranja, raztresenih po vsem svetu, ki jih je tako veliko, da sploh niso več novica;
– v tihem delu tistih, ki v mnogih pogledih postanejo predstavniki in posredniki miru in pravice.

Lahko bi našteval še naprej. Poklicani smo, da praznujemo božič z očmi, ki vidijo to resničnost v nas in okoli nas. Naj vsak od nas, začenši pri sebi, naredi korak proti tistemu gozdu v Grecciu med skalami, da bo videl otroka, ki se je rodil v tem uboštvu.

Verjamem, da je vsak od nas za ta božič poklican, da vidi in veruje na nov način. Čas, v katerem živimo in ki uničuje vse zaupanje, tudi zaupanje, povezano z vero, to zahteva od nas.
Dinamika vere, ki je pot, iskanje, vedno nova zavzetost, to zahteva od nas.

Naše redovno življenje, ki danes kliče po globoki ponovni opredelitvi v različnih kontekstih, v katerih živimo v svetu, to zahteva od nas.

Tudi strah, ki ga morda še imamo pred Bogom to zahteva od nas: ne pozabimo, da nam daje vse in nam ničesar ne jemlje; Podarja se nam kot Oče svojim otrokom; Razodeva nam svoj usmiljeni in milostni obraz, da bi človeštvo živelo.

Dejstvo, da vera izgublja pomen v življenju toliko ljudi, pogosto pa tudi v življenju nas, ki smo se odločili hoditi za Gospodom, to zahteva od nas.

Frančišek nas kot vedno preseneti in nam pokaže pot, ki vodi v Greccio, torej v odmaknjene kraje, daleč stran od obljudenih poti, da bi prav tu znova odkrili možnost nove vere, ki je tudi danes bogata v življenju, in da bi v prihodnosti iskali popotnike v noči.

Za božič 2021 vam želim, da bi v Svetem Duhu odprli oči in verovali v skrivnost uboštva Jezusa in njegove Blažene Matere. In iz teh »duhovnih oči« naj ponovno vzplamti plamen vere. Vžgani z ognjem Svetega Duha bomo vse bolj vneto kljubovali hladni nedejavnosti srca. Tako bomo v različnih delih sveta, v katerih živimo, tisto preroško znamenje, h kateremu smo poklicani, navzočnost križanega in vstalega Kristusa za vsakega brata in sestro, ki nam jih Gospod pošilja na pot.

Frančišek in Klara sta gorela za svojo vero. To je pravo preroško znamenje. Ponižno sta iskala – ne imela v lasti – navzočnost Živega v vseh bitjih.

To znamenje lahko živimo tudi mi, ko se ne bojimo znova videti in verovati.

Vesel božič, bratje in sestre, in ne pozabimo se drug drugega spominjati v Gospodu, ki prihaja.

Vaš brat in služabnik

br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister

Prot. 110851

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Božič je milost

sre Dec 22 , 2021
Pismo provincialnega ministra ob božiču 2021 Bog ne dela hrupa. Tudi ko se učloveči, naredi to čisto čisto po tihem. Bog se ne vsiljuje. Želi nas voditi v prostor tišine. Le v molku našega srca se lahko rodi Bog. Boga lahko otipamo samo v tišini srca. Šele, ko smo pomirjeni, […]

Morda vas zanima

  • Vsi bratje

Najnovejši prispevki