Frančišek, popravi mojo Cerkev!

Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška 2025
Frančišek, popravi mojo Cerkev!

Spoštovani verniki
in vsi ljudje dobre volje,
dragi bratje in sestre!

V svetem letu ste številni poromali v Rim in obiskali rimske bazilike. Morda ste se začudili, zakaj v lateranski baziliki spovedujejo prav frančiškanski patri, ko pa vendar ta bazilika velja za papeževo stolnico. Navdih je prišel iz sanj papeža Inocenca III., ko je v njih videl, kako se njegova cerkev podira, a se nanjo naslanja droben mož in preprečuje, da bi zrušila. Kmalu zatem je predenj resnično stopil Frančišek Asiški s skupino svojih tovarišev in sveti oče je v njem prepoznal slabotnega moža, ki bo ponovno popravil njegovo cerkev. Papežu je njegovo duhovno izkustvo pomagalo, da je videl v asiškem ubožcu človeka, ki bo preko usmiljenja in dobrote v Katoliško cerkev vnesel novo pomlad in jo naredil znova za dom vseh ljudi.

Toda še pred papežem Inocencem III. iz začetka 13. stoletja je Božji trubadur Frančišek zaslišal glas: »Frančišek, popravi mojo Cerkev!«. V svojem duhovnem zamaknjenju je čutil, da je to Božje sporočilo, in je začel popravljati cerkvice po asiški okolici, ki so mu bile tako ljube. To je bilo npr. svetišče svetega Damijana, ki nas še danes presune s svojo preprosto in čisto lepoto. Toda počasi je spoznal, da so Kristusova Cerkev predvsem »živi kamni«, torej ljudje, ki hrepenijo po ljubezni in so odprti za verovanje v Božjo dobroto. Tako je ustvaril skupnost molitvenih, radostnih in delovnih mož, ki so skupaj hodili po Umbriji, molili in prepevali ter ljudem pomagali pri delu in se zadovoljili s tem, kar so jim hvaležni ljudje podarili.

Kmalu je skupnost njegovih bratov tako močno narasla, da si takšne romantične evangelizacije niso mogli več dovoliti. Toda ideal je ostal, zato so se zadovoljili z ubožnimi prebivališči in se hkrati trudili, da so bile cerkvice, ki so jim jih dali v oskrbo, odprte za vse ljudi, tudi za tiste, ki jih je družba odpisala in so morali živeti na njenem obrobju. Frančišek je z njimi delil kruh, ki ga je z brati prejel. Hkrati pa jim je dopovedoval, da so tudi oni ljubljenci Božji, da spadajo v občestvo krščanskih bratov in sester, saj so tudi oni Cerkev.

Frančišek je vedel, da materialno uboštvo ni najhujše zlo, najhujše je pomanjkanje ljubezni in vere, zato vsi ljudje potrebujemo zakrament Božjega odpuščanja in prizanesljivosti. Zato so njegovi bratje, ki so bili duhovniki, vedno radi delili sveti zakrament sprave in odpuščanja ter širili zavest, da smo vsi kristjani s pomočjo Božje milosti poklicani k svetosti. Cerkvice, kjer so delovali Frančiškovi bratje, so tako postale romarski kraji. V njih so lahko vsi kristjani preko zakramenta svete spovedi doživeli trenutke Božje milosti in odpuščanja ter tudi odpuščanje časnih kazni za greh, kar imenujemo odpustki.

Božje odpuščanje pa je tudi najlepša pot h »Gospodovi mizi«, kjer najgloblje doživimo, da smo vsi ena, Kristusova Cerkev. Zato je za Frančiškove brate in sestre obhajanje svete maše najlepša molitev. Ob evharističnem slavju si lahko vsi kristjani drug drugemu odpustimo napake in grehe ter rastemo v vzajemni ljubezni.

Dragi bratje in sestre, praznik svetega Frančiška je vsako leto tudi prilika, da se vam člani Slovenske frančiškanske province zahvalimo, da nam že toliko let pomagate graditi krščansko skupnost. Najprej lepa hvala za vse vaše molitve, brez katerih ne bi zmogli opravljati svojega poslanstva. Zahvaljujoč vaši duhovni podpori se v zadnjih letih naša frančiškanska provinca znova pomlaja, saj so letos na njena vrata potrkali trije mladi, ki so se že vpisali na študij teologije in bi radi z nami in vami zaživeli Frančiškov ideal. Poleg teh treh kandidatov (postulantov), pa so trije drugi letos že prejeli frančiškansko obleko in vstopili v noviciat. Z njimi vred ima naša Provinca znova 68 bratov, med njimi je četverica bogoslovcev, ki so na poti k duhovništvu.
Ko z vašo molitvijo skupaj gradimo Cerkev, pa se vam moramo zahvaliti tudi za vaše materialne darove. Z njimi smo lahko obnovili naše samostane in jih odprli za mlade. Tako z vašo pomočjo gradimo Cerkev prihodnosti, saj smo v slovenskih univerzitetnih središčih odprli že pet študentskih domov in zdaj zaradi velikih potreb in številnih prošenj želimo odpreti še šestega. Naši bratje ostajajo oskrbniki 10 župnij, kjer se posvečamo mladim in starim, skrbimo za uboge in hkrati ustanavljamo skupine zakoncev in družin ter s tem uresničujemo nauk Drugega vatikanskega koncila, ki je družino razglasil za najmanjšo celico Cerkve. Poleg tega oskrbujemo dvoje velikih romarskih središč, Brezje in Sveto goro, ki sta duhovni središči vseh Slovencev, a trudimo se, da bi vsaka naša cerkev postala romarski kraj za vse, ki iščejo tolažbo. Veseli smo, da lahko spodbujamo mlade, da skrbe za starejše in bolne, hkrati pa želimo, da so ponosni na krščansko kulturno dediščino, tudi tisto, ki jo hranijo naše knjižnice.

Ob koncu vas prosimo, dragi bratje in sestre, da nam še naprej stojite ob strani. Vemo, da nas bo kdaj obiskala tudi bolezen in sestra smrt, a nas ni strah, saj z upanjem gledamo v prihodnost, ker ste vi z nami, tisti, ki nam pomagate z molitvijo, darovi in seveda tudi z nesebičnim delom.

Zato vas vabimo, da letos skupaj proslavimo 800 let, odkar je naš sveti oče Frančišek zapel Hvalnico stvarstva in da skupaj stopimo v obhajanje še ene 800-letnice, namreč Frančiškovega Transitusa, smrti ali prehoda iz zemeljskega popotovanja v večno nebeško srečo. Tako bomo še naprej obnavljali našo slovensko Cerkev in omogočili prihodnost vsem ljudem, s katerimi živimo. Zato na vas kličemo Marijino varstvo in Božji blagoslov.

provincialni minister z vikarjem in definitorji